Besedilo je nastalo v sklopu delavnice glasbene kritike na festivalu (Ne)poslušno. Delavnica je potekala pod vodstvom Luke Zagoričnika.
Piše Sanja Vilin.
Španski borci, Ljubljana, 26. – 28. 3. 2026
Sovražim jazz, sovražim avantgardo, sovražim akademski bullshit. Med progresivnostjo in primitivizmom vedno izberem primitivnost. Ne zanimajo me neskončne, neraziskane globine človeške duše. Niti neizčrpna ustvarjalna moč. Zanimajo me le nori, nepremišljeni skoki v praznino. Znova in znova udarjanje ob zid in premikanje meja vsakič za en namišljeni milimeter. In točno tak se mi je zdel festival (Ne)poslušno. Kot kup obupanih ljudi, ki iz čiste bede mučijo svoje inštrumente. Odrasli, ki igrajo kot otroci iz neznosnega dolgčasa. To so verjetno logični koraki na poti neustavljivega človeškega napredka … Končno popolna svoboda izražanja! Ampak, kakšen čudež, spet smo na začetku, vrtimo se v krogu, kot vedno. Skrajna nasprotja se neizogibno srečajo na isti točki. Včasih je vse skupaj videti kot skeč iz Monty Pythona, včasih pa nas kar straši. Nedostopna glasba za prefinjeno elito pričara brutalne podobe vojne, brezobzirnosti človeške rase, potiskanja narave v ekstremna stanja, hladnosti vesolja, ki vsemu temu priča v popolni tišini. Toda k čemu festival (Ne)poslušno pravzaprav stremi in kdo ve, za kaj v resnici gre? Hermetičnost je morda prvi vtis, a na tako eksperimentalnem in predvsem DIY (!) festivalu je ključna beseda pravzaprav – odprtost. Outsiderji in čudaki se lahko počutijo dobrodošle in perspektiva vsakega posameznika je veljavna, saj ni konkretnih odgovorov in avtoritete se ne spoštujejo. Na odru se navidezno odvija popolna anarhija, čeprav seveda tovrstna »glasba« gradi na dolgi zgodovini free jazza, avantgarde in proste improvizacije, zato je bila v tem kontekstu neposlušnost že dolgo predvidljiva in pričakovana. Kljub temu smo vsi vabljeni, da se znova presenetimo in poiščemo smisel v igranju kontrabasa z rolico toaletnega papirja in v podobnih razstavah. V izjemno prijaznem vzdušju ste se med nastopi lahko prijetno pogovarjali in šalili z glasbeniki. Včasih se je zdelo, da s svojimi nastopi pripovedujejo zgodbo, a to je odvisno le od tega, kako daleč se sprehajajo naše misli. Vsaka možnost linearne pripovedi se hitro razblini pred našimi očmi. Peljejo nas vse do konca, sledijo občutku, ki ga življenje vztrajno pokopava – občutku, da je vse tako prekleto čudno! Lebdimo v neskončnem temnem prostoru, igramo igro normalnosti, nekakšnega smiselnega življenja, medtem ko so se miniaturne različice nas pojavile iz bizarnega sluzastega organa nerazumljivega dvonožnega fenomena, ki bi ga morali imenovati mama, in na koncu nas bodo pokopali, pojedli črvi in pustili, da zgnijemo. Vse, kar se dogaja v tako imenovani resničnosti, ki nas obdaja, je popolnoma nedoumljivo.
Ko sem se pogovarjala s Pierreom Borelom, čigar nastop na samem koncu je bil nekakšen vrhunec festivala, mi je povedal, da je bila njegova edina vodilna misel pred nastopom: »Gremo na pustolovščino!« Medtem ko se na takšnem festivalu pogosto zdi, kot da bi vsak od nas z malo domišljije in drznosti lahko bil »avantgardni glasbenik«, je Borel resnično povzročil razburjenje s hkratnim igranjem saksofona in bobnov. Za posebne efekte so poskrbeli majhen vibrator, dva lesena bloka in igrača, ki je oddajala zvoke, podobne ptičjemu kričanju in smehu risanih zlobnežev. Najbolj nor del njegovega nastopa je bil nekje na polovici. Zdelo se je, kot da bi si vzel kratek odmor, da bi spil vodo, a se nato ni ustavil, dokler ni v sebe vlil celega litra. Potem je zmečkal plastenko, tako da je tudi ta postala inštrument. Na ta način se je pravzaprav spravil v precej ekstremno stanje in iz sebe izvabil nekaj novih nepričakovanih potez. Igral je, dokler ni dosegel meje, ko njegovo telo ni moglo več. Briljantno je ponazoril večno potrebo po premikanju meja in boleče zavedanje nepremostljivih omejitev na drugi strani. V šali sem ga vprašala, ali je plastenka vode politični statement ali je le žejen. Odgovoril je: »oboje«, kar samodejno pomeni tudi »niti eno niti drugo«. Vse skupaj je bila le kratka in neponovljiva pustolovščina, povezana izključno s tistim trenutkom, ki ga je vsak od nas doživel povsem drugače. In morda, ampak samo morda, vsebuje tudi zrno nekega pomena, ki ga črpamo iz globoke podzavesti. Najbolj je spominjalo na ritual, ki je zahteval vstop v trans, izstop iz sebe in vseh znanih okvirov; prekinitev izolacije in razpad posameznika, vsaj za trenutek. Ali pa le zaman poskus, da bi to storili. K takšni izkušnji je prispevala repetitivnost saksofona, ki je najpogosteje trmasto, mrzlično ponavljal enega ali dva tona, spremljal pa ga je ritem, ki nas je ponesel v daljno, pozabljeno preteklost. Tisoče let pred kapitalizmom in vsemi vročimi znaki, gorečimi izrednimi razmerami in kričečimi alarmi, ki nas preplavijo.
Posebej me je pritegnil še en nastop – mehiške umetnice Angelice Castello s svojo rdečo basovsko kljunasto flavto in starega pankerja Jérôma Noetingerja na Revoxu, analognem stroju iz dobrega starega leta 1979. Medtem ko igrata, se pred našimi očmi pojavljajo cele zgodbe in vijugajo nekam v smeri magičnega realizma. Njun ritual je izžareval avro okultnega, alkimističnega eksperimenta. Kot da bi se nenadoma znašli v temni koči globoko v srcu deževnega gozda, kjer se je odvijala neka nasilna človeška drama, obdani s surovo naravo. Duhovi odsluženih predmetov, raztresene sanje, potlačeni spomini, resničnost, ki se razliva pred našimi očmi in nam drsi pod nogami … Glasba se čarobno spremeni v oklep, čeprav nas lahko v resnici zaščiti le pred tišino. Noetinger se je strinjal, da je poslušanje tukaj blizu branju sodobne knjige, kjer se od bralca pričakuje aktivno sodelovanje pri ustvarjanju pomena in je od vsakega odvisno, ali si predstavlja, kar si želi. Angelica Castello mi je povedala, da je bilo vse zelo instinktivno, temelječe na hitrih odločitvah, sprejetih v danem trenutku. Obenem pa je bila pod močnim vtisom predhodne predstavitve knjige Gaza in my phone Mazena Kerbaja. In kdo ne bi bil? Kerbaj nam je predstavil resnično srhljivo pripoved o najgroznejših novicah iz Gaze, ki so jo spremljali moteči zvoki trobente. Vendar sta mi ta dva čarovnika, Jerome in Angelika, uspela odpreti portal v povsem drug svet kljub tako močnemu vtisu, ki ga je Kerbaj pustil s svojo knjigo. Ni dvoma, da bi morali biti tudi na odru izpostavljeni stvarem, oropanim vsakega dodatnega pomena in estetske plasti, da bi lahko čista brutalnost realnosti prebila zidove našega prijetnega festivala. In, ali po vsem, kar smo že videli in slišali, to kaj spremeni (?), je ločeno vprašanje, na katerega verjetno ne želimo slišati odgovora.
Mazen Kerbaj, umetnik iz Libanona, ki živi v Berlinu, je prvi dan festivala oder spremenil v bojišče. Streljanje, helikopterji, bombe, droni … Ves arzenal je prišel iz trobente s pomočjo nekaj majhnih rekvizitov, kot je na primer balon. Tudi če ne poznamo konteksta njegovega življenja in dela, med njegovim nastopom težko pomislimo na kaj drugega kot na vojno … ali vsaj takšen je bil moj vtis. Ne bi želela omejevati njegove glasbe s svojo domišljijo, osebnimi občutki ali preprosto nevednostjo. Kerbaj glasbo ustvarja že vrsto let in razvil je svoj lastni slog, ki ga vključuje v različne glasbene eksperimente znotraj določene sodobne scene.
Del te iste scene je Birgit Ulher, čeprav sta ona in Nicolas Collins iz trobente izvlekla popolnoma drugačne popačene zvoke. Dve človeški figuri, ki sta videti tako običajni – kot starejši in morda konzervativen zakonski par, mirno stojita druga ob drugi in se izmenjujeta pri »igranju« trobente kot okvarjena androida. Ali pa sta morda njuni telesi obsedeni z vesoljci. Z minimalističnim pristopom sta odprla okno v nekakšno temno vzporedno vesolje, ki si ga delita z Lynchevim Eraserheadom.
Festival je odprl Lebdeči stroj, ansambel, ki na videz deluje kot zasedba avtističnih nevrotikov, kjer vsak v svojem svetu napačno uporablja svoj inštrument. Še vedno gre za nadzorovan kaos, v katerem vsi sledijo isti dinamiki, a je precej zabavno opazovati, kako nefunkcionalni se zdijo. Očitno jih na glasbeni akademiji naučijo vseh pravil in teorije, na koncu pa sprožijo popoln zlom sistema. V tem mora biti ogromno perverznega užitka. To noro ekipo Jošta Drašlerja med drugim krasi najtišja električna kitara doslej – kljub številnim pedalom z efekti in drugimi absurdnostmi.
Jošt Drašler, Tena Novak, Szilárd Mezei, Domen Gnezda, Eduardo Raon, Tilen Lebar, Luka Zabric, Nikola Vuković. Foto: Madster NI.
Na programu so bili tudi izvajalci, ki združujejo DJ-anje in elektroniko s klasičnimi/jazzovskimi inštrumenti. Kul pristop, toda digitalno se zdi tako sterilno in ležerno v primerjavi z rokoborbo z inštrumentom z golimi rokami ali soočanjem z muhasto naravo starega kasetofona. Umetnikom se ni treba pribiti na križ, da bi zveneli dobro, prava umetnost je v bistvu kot puljenje zob brez anestezije. Tako imenovano veselje do ustvarjanja je mit ali pa obstaja le za povprečne. »Kar je težko, je lepo,« pravi starogrški pregovor (če so ti stari Grki sploh kaj vedeli) … Na primer, klarinet Shabnam Parvaresh in elektronska podlaga Korhana Erela sta nas subtilno ovila v napetost, ki bi lahko služila kot zvočni posnetek prefinjenega grozljivega trilerja z elementi turške ali iranske politične drame. Vendar je vtis ostal na površini. Hrvaški saksofonist Grgur Savić in berlinska DJ-ka JD Zazie sta še en primer nekoliko neprepričljivega nastopa, a drugačnega značaja. Bilo je nekaj zanimivih trenutkov in Savić je v nekaterih delih celo dejansko igral tisti saksofon. Skozi kakofonijo mestnega hrupa so se vpletale etno linije, v ozadju pa je bilo mogoče slišati celo ovce. Lahko bi delovalo tudi z manj zvočnimi dražljaji, bilo je kot takrat, ko se otroci igrajo z novimi igračami in jih navdušenje zanese nekoliko predaleč.
Edini nastop, med katerim sem bila skoraj ves čas rahlo razdražena (zaradi kitar, ne bobnov), je bil trio Gašper Piano, Quentin Stockart, Sofia Borges, zato jim gre posebna vrsta trofeje!
Zadnji dan smo si ogledali tudi nastop udeležencev delavnice pod vodstvom Mazena Kerbaja. Ta je bil idejno zanimiv in z nekaj zabavnimi trenutki, a je trajal predolgo. Nedvomno je bila to za udeležence delavnice precej bolj razburljiva izkušnja kot za občinstvo.
Imeli smo tudi priložnost prisluhniti razpravi o intersekcijski kritiki z Nino Dragičević, ki je glasbo obravnavala skozi prizmo rase, spola, razreda in spolnosti. Sama glasba je bila pravzaprav omenjena le bežno, zgolj zaradi reda, saj naj bi bila to glavna tema. Fokus se je dejansko prelil na širšo sliko kulture in družbe, a v vsakem primeru so takšni pogovori dragocen del programa. Nikoli ni odveč, da se vprašamo, zakaj smo sploh tukaj, v kakšnem kontekstu, in ponovno premislimo o lastni omejeni perspektivi doživljanja sveta, tudi glasbe. In predvsem je pogovor omogočil pljuvati na hinavščino liberalne demokracije in iluzijo, da državljanske pravice in svoboščine v našem življenju resnično nekaj pomenijo.
Zadnji večer, ko se je bližala polnoč in je glasba utihnila, so vsi spet najprej pomislili na to, kaj bodo jedli in pili. Na veselje vseh se je iznenada pojavilo ogromno kolo sira. Sprva so od glasbenikov ostale le roke, ki so hitro grabile rezino za rezino, nato pa so se vsi spremenili v cerkvene miši, ki bodo po tem festivalu imele v mišjih žepih ravno dovolj, da se bodo vrnile, od koder so prišle, in preživele do naslednjič. Ta preobrazba se je zgodila ob obilici dobrega humorja v zraku, kar celotni zgodbi daje zelo pomembno dimenzijo. Biti del festivala (Ne)poslušno morda ni dobičkonosno, ampak prav v tem je lepota takšne scene – na koncu ji ne preostane drugega, kot da iz nič najde načine, kako nadaljevati glasbo in tvegano pustolovščino.
