Grško-avstrijska glasbenica, ki igra francoski rog, Elena Kakaliagou in grška flavtistka Marina Tantanozi sta se v letošnjem februarju podali na desetdnevno turnejo v sklopu mednarodnega projekta Razsrediščenja + Better Live. Muzicirali sta z raznolikimi lokalnimi glasbeniki na različnih koncertnih prizoriščih po Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem…
Kaj vama pomeni svobodno improvizirana glasba?
EK: Svobodo, osredotočenje, navzočnost, stik.
MT: Igrivost, prepustitev, zadovoljstvo med zavedanjem in sproščenostjo, stik.
Kakšen je vajin pristop k praksi svobodno improvizirane glasbe?
EK: Tako da se urim v zavedanju, občutku za čas in ukrivljanje časa bodisi z ali brez svojega inštrumenta.
MT: Poglobim se v zvok, raziskujem različne možnosti inštrumentov, urim se v veščini poslušanja in muziciranju z drugimi.
Kateri je najpomembnejši element pri prakticiranju in izvajanju tovrstne glasbe? Je to zvok, tehnika, morda drža telesa ali kaj drugega?
EK: Odprta ušesa! Da ob igranju lahko vstopam v (glasbeni, zvočni) tok, moram imeti odprta ušesa. Seveda pa so moja tehnika igranja, drža, fizično in psihično stanje ter zvočni in akustični dejavniki prizorišča tudi nadvse pomembni.
MT: Da, strinjam se z Eleno. Tudi zame je najbolj pomemben del pri igranju aktivno poslušanje. Navsezadnje ni pomembno, kaj točno igraš, ampak kdaj in kako to počneš ter kako preko zvoka vzpostavljaš stik s svojim zvočnim okoljem.
Menita, da vajino geografsko poreklo vpliva na vajino prakso svobodne improvizacije?
EK: Da, zagotovo.
MT: Če imaš v mislih Grčijo, potem menim, da le-ta ni vplivala name. Če se pred mnogimi leti ne bi preselila v Srednjo Evropo, ne bi imela možnosti spoznati te glasbene scene in se v njej preizkusiti. Po drugi strani pa mi je morda na globlji ravni pomagala, da še naprej iščem to svobodo, glasbeni prostor, v katerem se lahko počutim pristno ter celovito, da nisem povezana zgolj z določenimi deli svoje glasbene identitete.
Ali sta kot Grkinji, ena živi v Baslu, druga v Berlinu, opazili kakšne razlike v pristopih k svobodno improvizirani glasbi v teh dveh mestih? Lahko kakšno tudi navedeta?
EK: No, scene v Baslu ne poznam v celoti, zagotovo pa ima Berlin svoj specifičen, zelo bogat značaj. V tem mestu se giblje ogromno izjemnih glasbenikov, v njem ustvarjajo tudi nekateri ključni posamezniki, zato sta tam prispevek in glasbena govorica zelo raznovrstna. Ne smemo pozabiti niti na občinstvo, ki je zelo dobro izurjeno in nekako vsidrano, tako da obstaja prostor za nadaljnji razvoj naslednjih generacij. Več od tega pa ne morem primerjati. ☺
MT: Da, Berlin ima res živahno in znamenito sceno. Basel je precej majhno mesto, težko ga primerjam z Berlinom, zato bi raje govorila o Švici. Tudi tukaj obstaja zelo bogata glasbena scena, na kateri najdemo različne glasbene usmeritve, od minimalizma, redukcionizma do hrupa itd. Ena od razlik, ki jo lahko navedem, je pritok ljudi. Berlin je mesto, v katerem ljudje preživijo nekaj časa, odidejo in se spet vrnejo, kar vpliva na glasbo in sodelovanja. V Švici, ki pa je bolj zaprta država, to ni vsakdanja realnost, čeprav se je v zadnjem letu to začelo nekoliko spreminjati. Menim, da je zelo očitno, nihče pa tega zares ne omenja: financiranje in podpora sta v Švici bistveno večji kot v Nemčiji.
Ali igrata svobodno improvizirano glasbo tudi v Grčiji? Če da, s kom?
EK: Žal v Grčiji nisem zares aktivna, čeprav vem, da tam deluje nekaj resnično odličnih glasbenikov!
MT: V Grčiji ne koncertiram prav veliko, vendar v Solunu skupaj z violinistom in improvizatorjem Dimosom Vryzasom organiziram vsakoletni festival improvizirane glasbe. Na ta način torej vabim in spoznavam zelo zanimive glasbenike z grške in mednarodne scene. Grška scena je še vedno majhna, a z obetavnimi glasbeniki in glasbenicami, kot so Dimos Vryzas, Nefeli Stamatogianopoulou, Nicky Kokkoli, Simos Riniotis, Evi Nakou, Thanos Kazantzis, Nikos Veliotis, če jih naštejem le nekaj.
Na desetdnevni turneji sta potovali po Sloveniji do Italije in Hrvaške, srečali sta se z različnimi organizatorji, igrali z raznolikimi glasbeniki na različnih prizoriščih. Kako sta doživljali turnejo? Ali sta se soočili s kakšnimi izzivi?
EK: To je bila odlična izkušnja, zelo zahtevna, zelo osvežujoča in zelo naporna! Občutek skupnosti me je izjemno navdušil. Vsi organizatorji poznajo drug drugega, zdi se, da so prijatelji in so pripravljeni slediti istim ciljem. Publika pa je bila naravnost izvrstna, povsod!
V glasbenem smislu je bila to fantastična izkušnja, saj se z Marino nikoli prej nisva srečali, nikoli nisva skupaj igrali ali preživeli toliko časa skupaj. Zato sva bili vsak večer postavljeni pred izziv: odkrivali sva glasbeno govorico druga druge (akustično, ozvočeno, z ali brez efektov) in poleg tega igrali še z različnimi drugimi glasbeniki v raznolikih akustičnih prostorih. Mislim, da sva se zelo dobro odrezali, navdihnile so naju podobne reči in zaključili sva z željo, da bi na podlagi zgodb in vtisov, ki sva jih zbrali med to turnejo, skupaj posneli album.
MT: Da, to je bila edinstvena izkušnja, obenem napeta, hecna, zahtevna in navdihujoča. Scena nama je bila zelo všeč. Nad ljudmi, ki sva jih spoznali, sva bili navdušeni, nad njihovo predanostjo tej glasbi, toplino, gostoljubnostjo, odprtostjo in željo po izmenjavi mnenj in izkušenj. Povrhu je vaša dežela tako zelo lepa, potovali sva po prekrasnih pokrajinah, gorah, rekah in verjetno najmočnejšem vetru, kar sem ga kdajkoli izkusila!
Kot je omenila Elena, je bilo to najino prvo srečanje tako na odru kot sicer, kar je zelo specifično zaznamovalo celotno turnejo. V veliko zadovoljstvo mi je bilo prisluhniti in igrati z lokalnimi glasbeniki.
Je bila to prva desetdnevna turneja za vaju?
EK: Zame je bila to druga desetdnevna-turneja-brez-prestanka, ne vem pa, katera je bila bolj izčrpljujoča. ☺
MT: Zame je bila to prva desetdnevna turneja z desetimi koncerti. Ugotovila sem, da bi glede na svoj karakter potrebovala več časa za prehajanje med različnimi kraji in ljudmi. To in zimski mraz sta bila največja izziva te turneje.
Kateri koncert v sklopu turneje je bil najbolj pomenljiv, kar se tiče zvoka, vzdušja ali česa drugega, kar vaju je navdihnilo?
EK: Hm, nisem prepričana, da lahko odgovorim na to vprašanje.
MT: Z najinega gledišča je bil vsak dan, vsako novo prizorišče kot nov majhen svet: prispeli sva v nov kraj/vas, prijetno kramljali z organizatorji, naredili tonsko vajo, odigrali koncert, spoznavali občinstvo, delili svoje zgodbe, prisluhnili mnogim zgodbam drugih … In potem naslednji dan spet povsem drugačni kraji, ljudje in zgodbe. Zato ni mogoče izbrati enega dogodka. Izmed novih ljudi, s katerimi sva igrali, pa sem bila zelo vesela, da sem spoznala Andreja Rudo, njegovo naravno muzikalnost in prezenco.
Kašna se vama zdi scena svobodno improvizirane glasbe v Sloveniji glede na to, da sta tukaj igrali že pred to turnejo?
EK: Izjemno visoka raven izurjenih glasbenikov, čudovita lastna glasbena govorica, impresivno dobro organizirana scena.
MT: Natanko tako, plus navdihujoče in odprto občinstvo, kar je vredno spoštovanja!
Katera je najpomembnejša lekcija, ki sta se je naučili ob svobodno improvizirani glasbi do sedaj?
EK: Dragi moji, povezovanje in vibracije!
MT: Kako se umestiti v glasbo, kako se nenehno ukvarjati z lastnim zvokom, kako se noro zabavati, kako se povezovati in samoorganizirati … Še bi lahko nadaljevala …!!!
