Od petka, 31. maja, do nedelje, 2. junija 2024, Nacionalni park Rakov Škocjan
Kolektiv Niansa, za katerim stojita Urša Rahne in Sašo Puckovski, je letos med 31. majem in 3. junijem organiziral ambientalni festival Niansa v Rakovem Škocjanu. Dogodek se osredotoča predvsem na umeščanje robnih zvočnih praks v različne prostorske kontekste oziroma »site-specific« avdio/vizualne performanse. V dveh letih delovanja smo lahko obiskali nastope v produkcijskemu prostoru Krater, na Plečnikovemu stadionu, v Trnovski cerkvi, v prostorih Cirkulacija2 in Osmo/zi. Lansko poletje so izvedli pilotno različico dvodnevnega zborovanja na obrobju Ljubljane na majhni lokaciji, obdani z zelenjem in krošnjami, kjer so prav tako nastopila raznovrstna lokalna imena elektronske klubske in ambientalne glasbe, kot so Nice Trick, Gašper Torkar in Nulla, improvizacije, kot sta Mojca Zupančič ali Rok Zalokar, ter zvočno-raziskovalski elektronski pustolovci, kot so Oka in Carmen (skupaj nastopata kot dvojec Lip Rouge), Evano, Zergon, Beepblip ali Godec. Letos so svoje kapacitete razširili in napihnili do maksimuma s skoraj štiridnevnim festivalskim dogajanjem v osrčju krajinskega parka Rakov Škocjan.
Preden se posvetimo delu glasbenega programa, je treba izpostaviti še malo konteksta, iz katerega se je Niansa zgnetla. Festival, sicer v največji količini namenjen lokalni ambientalni elektronski glasbi in zvočnim eksperimentom, ni zamejen le v tem. Velik poudarek je na zvočnem raziskovanju na različne inovativne načine, na grajenju mostov med znanostjo in umetnostjo ter na vizualni umetnosti, ki je ves čas predstavljala integralni element festivalske podobe. Prav tako pa je tudi druga infrastruktura, denimo biosferična inštalacija, psytrancerske viseče mreže ali krogla, spreminjajoč barvo glede na zvočno frekvenco sintetizatorja, s katero je bila povezana, in nenazadnje tudi hrana, bila prav tako ekstrahirana iz lokalnega prostora in s tem dajala občutek resnično skupnostnega festivala. V tem se Niansa razlikuje od glasbeno sorodnih festivalov, kot je na primer Sonica, ki tovrstnega skupnostnega in močno lokalnega elementa preprosto nima – verjetno zaradi dolgoletne vpetosti v različne vire evropskega financiranja, kakršna je platforma SHAPE+, in zaradi drugih virov, ki Niansi preprosto niso na dosegu. Po principih se bolj približuje začetkom festivala Floating Castle, ko ta še ni imel tako kultnega magično-hipijevskega statusa, in na katerega se avgusta zgrne polovica Ljubljane.
V objem narodnega parka Rakov Škocjan smo se pripeljali v kričečem nalivu, kar je tudi okrnilo začetek festivalskega dogajanja. To je bil samoorganiziran festival brez večje infrastrukturne ali finančne podpore in posledično ni bilo niti jasne meje med nastopajočimi in delovno ekipo. Ta se je v večini prepletala, kar je festivalu dalo domače vzdušje, ki je kljub turobnemu vremenu otoplilo in pričaralo udobno atmosfero, in zdelo se je, da je popoldanski vodni potop med seboj povezal tako ekipo kot ostale prisotne. Je pa v tistem najhujšem dežju definitivno glasbeni program zastal na sekundarni poziciji, saj smo se vsi prisotni skrivali na vrhnjem robu travnika, kjer sta bila hotelski vrt in kuhinja s cerado, na južni strani travnika pa je bil oder, s katerega je malce zadušeno in odmaknjeno prihajala glasba. Ob vsem dežju in blatu se je tudi fokus ljudi obrnil bolj h kramljanju in nudenju pomoči festivalski ekipi, pa tudi medsebojni pomoči z denimo postavljanjem šotorov, kot pa k spremljanju glasbenega programa. Do večera prvega festivalskega dne je najhuje minilo in vremenski pojavi niso več znatno vplivali na naš doživljaj, fokus se je do sedme večerne le obrnil k muziki.
Festival prav tako na samem prizorišču ni imel objavljenega in posodobljenega urnika nastopov, ampak se je program preprosto dogajal. Na mnogih manjših festivalih smo namreč vajeni izvidnikov, ki se sprehajajo in tavajo med ljudmi ter oznanjajo prihajajoče koncerte. Občasna najava je bila prej anomalija kot utečena praksa. S tem se je tudi glasba odmaknila od kulta umetnika, ga postavila v sekundarno pozicijo in v ospredje potisnila samo zvočno podobo. To je sicer predstavljalo oviro za klasično recenzentsko delo in sililo k drugačni metodi – spustitev v spontanost, zavračanje selektivnosti in prepustitev toku, iz katerega se bodo občasno zlivali vtisi na papir tistega malce načetega zvezka, saj so mobilne naprave, kot se za kamping spodobi, kaj kmalu ugasnile.
Nabor umetnic in umetnikov je bil širok, od poznanih zasedb in producentov, kot so imaginarni etno trio Širom, »spiritualni« improvizatorji Zhlehtet ali elektro-ritmični Evano, Nulla, DUF in širša ekipa Clockwork Voltage, do tujih predstavnikov eksperimentalnih ekspedicij, kot sta Dolphins into the future ali dvojni sintovski tandem enega človeka Monopoly Child Researches in sonifikator žuželk Tremoneta. Obilica glasbenega repertoarja pa je bila namenjena manjšim marginalnim raziskovalcem, za katere se zdi, da so jih organizatorji lastnoročno izsledili in zvlekli iz njihovih podzemnih krtin na odrsko plano, kot so multimedijska umetnica Sava Šumi, znanstveno-elektrodičen Biodron oz. Godec, ritmična sintetizatorka Riberiora, raziskovalca elektronskih temnic in jam Vital Role, popoidno sanjajoča Pixel Bambi in improvizatorka s keramiko šču.
Prvi dan je naše zanimanje pritegnil performans na stičišču znanosti in umetnosti Mihe Godca, ki je kot zvočni umetnik entuziast naravnih sistemov in njihovega ozvočevanja z biosonifikacijo. Sonifikacija biopodatkov je prevajanje zapletenih podatkov (rastlin, vode itd.) v realnem času v signale, s čimer dobivamo vpogled v očem nevidne in ušesom nedostopne pojave. To dela s pomočjo elektrod, priključenih na rastline, in sintetizatorjev zvoka, ki ustvarjajo čarobne variacije biosferskih zvočnih ekosistemov. Tukaj ne gre le za zvočno podobo, povezave med teorijami zvoka in ekologijo odpirajo tudi prostor za raziskovanje odnosa človeka do narave in spodbujanje človekove senzibilnosti do okolja, poudarjanje njegove skrivnostnosti, živosti in kompleksnosti skozi zvočno umetnost. Godec je nastopil v laboratorijski halji in z instalacijo z akvatičnim ekosistemom – na visoko kovinsko stojalo sta bili pripeti dve pipalki, v katerih je bila voda. Ko je odpiral ventile, je ta začela kapljati skozi miniaturne obročke v posodico vode in z vsakim padcem ustvarila bobenski zven. Ta vrsta akvatične akustike izhaja iz japonske prakse Suikinutsu, on pa ji je dodal še sonificirano rastlino, ki jo je povezal s sintetizatorji. Čeprav smo pričakovali nekakšno šumečo dronovsko ambientalno abstrakcijo, je Biodron najprej z eno pipalko ustvarjal preproste ritme, nato z dvema kompleksnejše in v nadaljevanju z odločnim stopnjevanjem prešel na poliritme, nad 150bpm-i, in ustvaril plesno zvočno kuliso. Posebnost tovrstnega združevanja organskih elementov z elektronskimi je, da sta popoln nadzor in identična ponovitev nemogoča, saj je organski svet ves čas podvržen naključjem in anomalijam, in tako tudi Godčev ritem ni bil ves čas konsistenten, kar je performansu prej dodalo kot odvzelo čar.
Podoben namen je želela doseči Ida Hišenfelder oziroma beepblip s popolnoma drugačno metodo, z zvočnim sprehodom, morda manj očitnim delom glasbenega repertoarja, vendar smiselno umeščenim v ambientalni festivalski program sredi magičnosti obdajajočega gozda in deroče reke. Zvočni sprehod, sicer pri nas obstoječa, a redka praksa, Zavod Cona jo na primer vpeljuje kot koncept festivala TO)pot, postavlja v središče prav poslušalsko metodo utelešanja skozi gibanje in hojo obogateno z najrazličnejšimi zvočnimi podobami. Namen je, da nas ambientalna glasba kot abstrakten, zamegljen in lingvistično nerazumljiv vodič upočasni, osredotoči na naše doživljanje okolice in poglobi našo sposobnost obdržanja pozornosti. Prelivanje med eksternimi in internimi viri zvoka je ustvarjalo akuzmatičen zvok, pri čemer so se prepletali droni, filmsko minimalistična naravna zvočna pripoved, zvoki deroče reke, brbotanje, šumenje, čivkanje, prasketanje in topi ritmični udarci lastne hoje. Poljubno smo si izbirali svojo poslušalsko pozicijo, ki nas je vlekla v meditativna, umirjena stanja. Ustvarjanje nekakšne sinergije med elektronskim posnetkom v slušalkah in zvoki iz okolice je vzbudilo misli o pozitivni integraciji tehnologije z naravnim okoljem, saj na ta način ne posegamo v potek lastnih procesov, ampak sebe, tehnološko odvisne, in kiborške tendence združimo na način, da nas povleče k naravi ne proč od nje. In prav zanimivo je bilo videti, kako se skozi celoten festival, onkraj zvočnega sprehoda, ta meja med tehnološkim in naravnim ni ne spajala, ne izpodbijala ali si oporekala, ampak nepretrgano in nemoteno soobstajala.
Ta soobstoj organskega in industrijskega, digitalnega in analognega je festival ponudil tudi z improvizatorskimi nastopi v soboto in nedeljo, kot so šču, Širom in Zhlehtet. Med temi že znanimi imeni izpostavimo novo glasbeno navezo dveh umetnic, Orsoye Kaincz, enomesečne rezidentke v Ljubljani, in domače glasbenice z vzdevkom Sava šumi. Sodelovanje je vzniknilo iz rezidence, ki si prizadeva povezati goste iz tujine z raznolikimi lokalnimi ustvarjalci. Orsoya Kaincz je samoukinja, ukvarja se z improvizacijo, sintetizatorji in elektroakustiko. Njen pristop je minimalističen, kar velja tudi za multimedijsko umetnico Urško Savič, ki zvoči pod imenom Sava Šumi. Orsoya je operirala s sintetizatorjem, modularcem in klarinetom, Sava Šumi pa večinoma z digitalno programsko opremo, terenskimi posnetki in občasnim vmešavanjem zvočnosti kitare z efekti in drsenja kontaktnih mikrofonov po lesu in drugih objektih. Ob sebi je imela razporejenih še več potencialnih proizvajalcev zvoka, kar je poudarilo tudi svobodo trenutnega navdiha. V delno strukturiranem nastopu sta zelo minimalistične teksture tako medsebojno prelivali, da dolgo nismo mogli razločiti, iz katerega vira izhaja zvok in kako se spaja. To je tudi posebnost sodelovanja robnih elektronskih umetnikov, kjer inštrument in moduliran zvok nimata tako očitnega izvora in podobe kot pri analognem, akustičnem improviziranju, kot je denimo jazz. Improvizacija tako ohranja osnovno narativo, ki je v njunem primeru črtala raziskovanje donečih, na trenutke hauntoloških atmosfer. Nastop brez okovja forme je omogočil opustitev dramaturgije in posvečanje soničnemu raziskovanju in dialogu, pri čemer se je ves čas zdelo, kot da bi se oziral na preteklost, kot da bi se prepuščal preprostemu toku asociacij.
Pomemben aspekt celotnega doživljaja je kontekst, skozi katerega sama abstraktnost ambientalne glasbe, hrupa, eksperimenta in improvizacije dobi oprijemljivo podobo. Niansa temelji na specifični prostorskosti, v katero se umesti, tej fluidnosti in metamorfozi pa do določene mere sledijo tudi glasbeniki in njihovi izrazi. Prizorišče je bilo na jasi in v plitvini gozda ob hotelu Rakov Škocjan sredi nacionalnega parka, v celoti obdanega z gozdom in v bližini reke Rak. Že sama atmosfera živahnega in bogatega ekosistema, ki s simbiotsko fluidnostjo ustvarja zeleno arhitekturo, zasnuje format in reference, iz katerih izhajajo glasbene povezave, tako je na primer pet-urni elektronski set zasedbe Imaginary Radio Station z Evanom, CP-AK in 198319831983 skakljal med ambientalnim, idm in dubovskimi ritmi, ki sploh niso bili invazivni in vseskozi na nežnejši, svetlejši elektronski strani, česar nismo vajeni od njihovih običajnih repertoarjev. Tovrstna integracija je za dnevni program delovala odlično, saj smo se po občutku in navdihu potapljali v globine zvočnih valov, medtem ko je za večerni program to predstavljalo večjo oviro.
Zvečer se je vsak dan občutno shladilo in v poslušalski kupoli se je v nočno/večernem programu še vedno večinsko pretakala eksperimentalna in ambientalna glasba, ob kateri je poslušalstvo sedelo na lesenih dilah in nepremično meditativno vsrkavalo sonično krajino, medtem ko nas je veliko že hlastalo za ritmi, da bi nas zbudili, zazibali, postavili na noge in ogreli. Tako smo veliko večernega programa bili primorani preživeti pod dekami ali pri ognju, odmaknjeni od glavnega odra. V petek se je glasba od piskov k ritmom premaknila tako pozno, da v nogah ni bilo več energije in motivacije, v soboto pa je producentka Slowfoam izvabila večino elektronskih plesnih entuziastov na plesišče. Programska shema bi lahko plesni segment predvidela že nekoliko prej, saj je ambientalna glasba tako meditativne narave, da z njo težko buden vztrajaš dvanajst ur in zatem spiješ pivo in ne omahneš v spanec, ampak preklopiš na plesno muziko. Prehod med tema dvema svetovoma posledično ni bil tako gladek in enostaven, kot bi si želeli.
Niansa je ponudila resnično domač, potopitveni oddih in nenaporno izkušnjo glasbenega festivala, ki je še v svojih formativnih letih. Glede na širino vključene scene – od entuziastov modularcev, do umetniško-znanstvenih projektov, električno akustičnih, plesnih in neplsnih elektronskih producentov, se je Niansa znašla na intrigantnem stičišču lokalnih ustvarjalk alternativnih zvočnih pokrajin in jih združila pod eno krošnjo. Vsekakor je za našo skupnost to dobrodošla pridobitev, saj tovrstne mikrosubkulture predstavljajo specifičen kulturni preplet, pokažejo, da se te scene med seboj povezujejo in so dober odraz sodobne glasbeno-kulturne fluidnosti med ambientalno in eksperimentalno glasbo, jazzom in klubsko sceno.
