5.–7. 6. 2026, Rakov Škocjan
Ljubezen ne pade z drevesa
kričim, dokler me ne slišiš
po kosmatih kamnih plešemo
na terenske posnetke z Zahodnega Brega
na palestinske pogrebne pesmi
Med 5. in 7. junijem se je v Rakovem Škocjanu odvil festival ambientalne in eksperimentalne elektronske glasbe – Niansa. Za tri dni smo se zbrani in zbrane lahko zatopile v škocjanske oblake, se z dežjem prizemljile in se z mednarodnimi in domačimi vižami osončile pod milim nebom v elektro-ambientalnem eksperimentalno improvizacijskem raju. Od štirih let nas zadnje tri razvajajo na lokaciji Hotela Rakov Škocjan. Niansa je prava veselica za domačo osrednjeslovensko alternativno sceno, tu in tam pa se med udeleženci že najde tudi kakšen entuziast in ljubitelj nišnih festivalov iz širše Evrope. Raznolik in poln program je tekel od petkovega časa kosila vse do poznih nedeljskih ur in segel tudi še v ponedeljkovo noč. Ta »pizdarija«, kot je dogajanje opisal naključni sosed, je bila prav res žmohtna, v tisoč in eni niansi.
Za velik del scenografije je poskrbela kar sama narava, za drug del pa ekipa festivala. Kot glavno prizorišče sta služila dva odra, pokrita z zračnimi šotori, poleg pa je bila kupola, pod katero so se dogajale delavnice in tepiharska druženja. Tudi hotelsko infrastrukturo betonskega dvorišča s klopmi, letno kuhinjo in šankom je Niansa s pridom uporabila. Skratka, zgoščeno in pregledno – razen dela gozdička, namenjenega prenočevanju udeležencev, ki je bil umaknjen nekoliko dlje. Čeprav je glasba odmevala vsepovsod, se je bilo za osredotočeno poslušanje treba odpraviti na travnik neposredno pred oder. Odrsko dogajanje in prostori druženja so si bili blizu. Tudi z ognjišča, ki je bilo umaknjeno ob roba prizorišča, je bilo mogoče dogajanje slišati in videti, kar je ustvarjalo občutek udeleženosti, a tudi prispevalo k izgubi natančnega poslušanja, pomembnega za razumevanje same glasbe. To je sem in tja privedlo tudi k izostanku od neponovljivih nastopov, torej festivalske klasike. Ob mednarodni zasedbi ustvarjalk in ustvarjalcev festivala smo se za pričujoči zapis odločili slediti votku sodobne interpretacije ljudskega ustvarjanja. Ta se naslanja na terenske posnetke ljudskega petja, inštrumente, prilagojene sodobnemu zahodnemu poslušalstvu, in na ta način poustvarja ljudske prvine v kontekstu elektrificirane glasbe.
Festival kot tak so sestavljale različne sorte dogajanj. V zgodnjem popoldnevu smo poležavali na glavnem prizorišču ob mirnejšem elektronskem zvočenju, ponoči pa smo plesali na hitre, močne ritme DJ setov. Koncertni in DJ program je bil preveč raznolik, da bi vse lahko dobro popisali, a v kontekstu ljudske tradicije lahko za začetek izpostavimo nastop Mai Mai Mai, italijanskega glasbenika, ki je igral s terenskimi posnetki s potovanj po Sredozemlju. Obiskal je posamezne kraje, med drugim tudi Zahodni Breg in Apeninski polotok. Terenske posnetke je podložil z mastnimi basi. Nosil je haljasto opravo v zelenih odtenkih. Del kapuce, ki je ponavadi odprt, je prešil z blagom, skozi katerega sam vidi, mi pa njegovega obraza ne. Očarani smo bili tudi vse naslednje dni, ko so ob sobotnem in nedeljskem izletu po prostranih lokacijah Krajinskega parka v sklopu lokacijsko-specifičnega dela programa nastopali Ana Kravanja, Maya Al Khaldi, AMÆMI, Wannarit Pongprayoon, Iztok Koren, Pimpon in Jonaš Gruška. Družbo nam je delal potok Rak. Krhkost kraških kamnin je sugerirala krhkost naših življenj, denimo ob izvedbah palestinskih pogrebnih pesmi Maye Al Khaldi, pa tudi kasneje, med improvizacijami Ane Kravanja pod malim naravnim mostom. Sobivanje prostorskih zvokov in nastajajoče glasbe je bilo osupljivo. Mistika minljivosti se nam je ponujala tudi pod obokom velikega naravnega mostu ob nastopih ustvarjalcev Pimpona oziroma Szymona Gąsioreka in Iztoka Korena. Na lokaciji, ki je običajno ob vodi, je tok usahnil in presušena struga je omogočila množici ljudi čepeti in plesati po kamnih, kosmatih od suhih alg in mahu.
Lokacijsko-specifični sklop koncertov je z uglasbenimi žalobnimi pesnitvami otvorila Maya Al Khaldi, prva pod malim Škocjanskim mostom. Signal petja in igranja kanuna, neke vrste bližnjevzhodnih citer, je pošiljala v mašinerijo ter pletla zvočne zanke v kanon polne zvočne slike. Med njenim nastopom je vladala smrtna tišina. Ko so zvočniki zaradi tehničnih motenj utihnili, se je odločila izvesti pesem analogno, brez tehnike, s svojim surovim glasom, ki se je odbijal od kraških sten in uhajal v nebo. Zemlja je postala grobnica, odprta grobnica z drevesi nad nami. Al Khaldi nas je peljala v poslušanje ne kot užitek, ne kot konzumiranje, ob katerem se le zabavamo, temveč v poslušanje z resnostjo. Resnostjo, ki je zahtevala premislek, čustveno delo, zvezovanje novih pomenov v pogledu na svet in posluhu za bolečino drugega. Potegnila nas je v poslušanje, tako da nihče ni bil več pozoren na to, »kdaj se ploska«. Ob koncu pesmi smo bili vrženi v tišino, kot bi se rodili v dan, a želeli odsanjati še malo dlje. Tako nas je prevzela, odpeljala v Palestino, čutili smo njene rane in medtem zrli v rane pokrajne, v kateri smo sedeli.
Sprva zamišljena programska poteza posamičnih nastopov članov domače zasedbe Širom se žal ni uresničila, Samo Kutin je namreč svoj nastop odpovedal. Zaigrala pa sta Ana Kravanja in Iztok Koren. Če Širom slovijo po množični rabi inštrumentov, se je Ana Kravanja tokrat osredotočila le na ngoni, malijsko brenkalo, ki hkrati deluje kot harfa in bas. Sedeli smo na suhem delu rečne struge pod malim naravnim mostom. Zvočni efekt je dajala sama reka s svojim šumom. Melodije je Kravanja krepila z izrazitimi ritmi in se z glasom pridružila lokalnim ptičem. Njeno petje je bilo enako tenkočutno kot natančno v razgibavanju glasilk. Ob zadnji skladbi nas je povabila k skupnemu popevanju z melodijo, ki je še dolgo ostala v ušesih.
Naslednji dan nas je pred velikim naravnim mostom s svojo električno melodiko pozdravil Wannarit Pongprayoon. Zatem nas je pod obok zvabil Pimpon s svojimi »bobni zdravja« – Drumz for health. Še nekoliko kasneje pa je Iztok Koren demonstriral razsežnosti svojih inštrumentov. Prepustili smo se melanholiji, iz katere smo občasno zajahali v hitrejše ritme. Plavali smo po strugi usahle reke. Plavali smo po njenem okostju. V harmoničnih sosledjih nam je s svojo spokojno energijo sproščal vsako poro naše prisotnosti. Prekinjal jih je s psihedeličnim ponavljanjem tonov in ritmov. Pripoveduje neizgovorjene zgodbe, vsako poglavje je zaznamovala menjava inštrumenta.
Ob tem smo stopali po kamnih, kar je postalo del zvočne kulise. Zanimivo je bilo iskati odmeve v »dvorani« naravnega mostu. Po Korenovi zvočni katarzi smo spet krenili na pot. Ustavili smo se pri ruševinah cerkve, zgrajene na poganskem svetišču. Tam je slovaški umetnik Jonáš Gruška pokazal svoj najnovejši izum – inštalacijo iz vrtečih se zvočnikov. Enourno posedanje v divji naravi nam je dalo vpogled v minljivost obstoja in surovost življenjskih procesov. Priča smo bili verjetno največjemu spektaklu festivala – padcu mrtvega drevesa. Popolnoma suho drevo je že ob prihodu na prizorišče viselo nekoliko pod kotom, po dobri polovici koncerta pa nas je pretresel trušč. Šušljalo se je, da so ultrazvočni zvočniki inštalacije drevo pripeljali do točke preloma. Izdrlo se je s koreninami vred. V družbi s še zelenim sosednjim iglavcem, ob katerega se je naslonilo, od takrat naprej uprizarjata nekakšen pietà. Začudeni smo se spogledavali in bili veseli, da drevo ni padlo v našo smer. Grmenje nevihte je kot nalašč prispevalo svoje globoke udarce, ki so sovpadali s programiranimi frekvencami iz umetnine.
Kljub grmenju je bila nedelja edini sončni dan festivala. Po izletu se je na glavnem prizorišču nabralo do tistega trenutka največ ljudi, a že do večera je večina odhitela domov. Preostanek festivala sta nam posladkala gostujoča cikla Level Up in Onkraj. Med tonsko vajo zasedbe Kuntari pa smo lahko že videli, kako nas bo svež veter odpihnil plesati nad šotor med zvezde. In res, po nekaj komadih so bili ljudje primorani vstati, saj se je pred odrom oblikovala množica ekstatičnih plesalcev in plesalk. Kuntari – Tesla Manaf in Rio Abror sta zastavila prijeten kontrast sicer umirjeni atmosferi. Dvojec nam je predal svojo interpretacijo gamelana, tradicionalne glasbe iz Indonezije. Po večdnevnem ambientalnem balzamiranju ušesnih mešičkov je bila doza hardcora pravo zdravilo. Stari dobri punk, pomešan z ljudsko glasbo Zahodne Jave, je pregnal še zadnje oblake. Rio Abror je igral na boben, a igral se je tudi z nami. Nagajivo nam je »izmikal tla izpod nogami«, ko si je jemal prostore za tišino po segmentih intenzivnega glasnega bobnanja. Strmi padci z glasnih in hitrih delov v pavze za grajenje novih ritmičnih konstrukcij so se ponavljali, a trenutek premora je bil vsakič znova nepričakovano močan. Skromno sestavljeni bobnarski set je sicer imel razne dodatke, a bogastvo impulzov je preseglo, kar smo si predstavljali kot mogoče. Tesla Manaf je za svojim visokim pultom s trobento in kitaro ustvarjal pravcato čarovnijo. Inštrumenta je menjaval pogosto, med vsako menjavo se je potuhnil za pult in se ponovno dvignil na noge. S kričanjem trobente in električne kitare nas je povzdigoval v ponorel ples. Kuntari nas je po kratkem in jedrnatem glasbovanju pustil v največji nasladi. Odigrala sta le en bis. Nekateri obiskovalci so pristopili k glasbenikoma, jima stiskali roke in se zahvaljevali za storjeno veselje.
Na zadnji večer festivala sicer publike žal ni bilo več veliko, a prav ta nedeljski ples je postavil češnjico na vrh letošnjega dogajanja Nianse. Nasploh so bili vsi koncert in izvedbe v sodelovanju z glasbenimi založbami oziroma koncertnimi cikli – tisto, kar naredi Nianso kot festival posebno. Je to založniški ali podoben festival? Morda je bilo škoda, da je vsaka, tako gostujoča, entiteta v programu zasedla poenoteno mesto ter svoje umetnike in umetnice predstavila enega za drugim. Mogoče bi bilo zanimiveje slišati vsak dan po en koncert vsake? V vsakem primeru gre za zanimiv pristop, ki ga nestrpno pričakujemo tudi naslednje leto. Pogrešali smo le kaj več zasedb z več kot enim članom. Upajmo na nadaljevanje lokacijsko-specifičnih koncertov, ki v Rakovem Škocjanu zvenijo v posebnem tonu. Morda tudi s kakšno zasedbo.
