Prvo poglavje
Prva stvar, ki se mi zdi ključna, da bi jo izpostavil pri kakršnemkoli prerezu svoje glasbene misli in prakse, je zagotovo dvom. Dvom, kot kritični glas v naših glavah, ki nam pravi, da naš podvig ne bo uspel. Da delo nikoli ne bo dobro zaradi vseh naših pomanjkljivosti. Dvom, ki pravi, da se samo pretvarjamo in slepimo in da v resnici nikogar ne zanima naša umetnost.
To je morda objektivno res, ampak po mojih izkušnjah skoraj nikoli ni. Pa tudi če je, to ne bi smela biti prepreka, ki nas ustavi pred tem, da nekaj res naredimo. Pred kratkim sem se po eni izmed vaj pogovarjal s Tschimyjem, ki mi je predstavil svojo teorijo treh kategorij ustvarjalcev s sodobnimi opisniki in predvsem v razlikovanju med trash ali mid glasbo. V prvi so tisti, ki imajo izjemno močno vizijo in omejen nabor sredstev, sposobnosti ali orodij za njeno realizacijo. Recimo temu klasična outsiderska pozicija, kjer so glasbene ideje zares nerafinirane in originalne, kljub temu da je celoten album mogoče posnet na nek predpotopen telefon ali pa celotna produkcija temelji na mikrofonu računalniških slušalk in programu Audacity. Skratka, to mislim, da vsi poznamo in ni potrebne dodatne karikature. Nadgradnja tega je kategorija, ki ima tako vizijo kot tudi vse ostale atribute, kar popelje delo nekam v sfero virtuoznosti. To zaznamuje predvsem predanost svoji viziji in disciplina, ki je potrebna za njeno realizacijo. Kot Coltrane in Zappa, ki sta živela za svojo umetnost in neprestano izpopolnjevala vsak njen aspekt.
Potem pa pridemo do kategorij trash in mid. Prva označuje delovanje brez vizije ob odsotnosti tehnične podkovanosti in druga ob prisotnosti slednje. Oboje ne komunicira ničesar, s tem da je mid umetnost sproducirana bolje. Med vsemi štirimi se prvi dve kategoriji nanašata na umetnost in drugi dve zgolj na delovanje. To seveda ne pomeni, da ne moremo prehajati iz ene kategorije v drugo, s tem imamo samo dodatno orodje za razumevanje.
Kakorkoli že, dvom kliče mojo vizijo pred sodnika, ki bo odločil, ali spadam v strujo umetnosti ali zgolj v delovanje. In dvom me zaustavlja pred začetkom kreativnega procesa, ki je v resnici izjemno hvaležen in navdihujoč. Tako se prestavljam iz postelje na kavč z vedno polnim kozarcem vode, blokom papirja in telefonom v roki v upanju, da se nekaj premakne. Inštitut .abeceda me je povabil na rezidenco v Kino Šiška v sklopu pilotnega programa Lexikon I., do katerega je še dobre tri tedne. Pripraviti moram koncert, ki bo trajal nekje med 45 min do ene ure, kar me navdaja z enako mero navdušenja kot groze, ravno zaradi dvoma.
Krovno zgodbo sem sestavil že poleti, morda avgusta. Odločil sem se, da jo bom povedal zgolj petkrat, da se ne izpoje preveč, toda v vsakem primeru jo bom dokumentiral v različnih oblikah. Delovni naslov je Rojstvo ljudske pesmi, navdih zanjo pa je pravzaprav skladba Emigrantvisa z albuma jazz på svenska Jana Johanssona, čeprav je meni najljubša verzija še vedno črno-beli koncert v živo v STV Studiu v Stockholmu iz leta 1961. Leto prej mi je Vida Vojić med iskanjem živalskih kosti za njen performans v Iškem Vintgarju zapela odlomek druge tradicionalne skladbe Visa från Utanmyra. Vse to se je nekako steklo v misel o izvoru. Kdo je prvi prepeval vse te tradicionalne pesmi, ki jih je nato Johansson posnel v 60-ih in jih sedaj poslušam v Ljubljani leta 2024?
Prišel sem do zaključka, da jih je verjetno v nekem trenutku skomponirala mama ali babica nekoga, ki je moral slišati te besede in to melodijo. Seveda je izvorna skladateljica zbledela iz zvezkov zgodovine, otroci pa so raznesli napev po skupnosti, dokler ga ni dokumentiral kakšen vrl akademski ali laični etnomuzikolog.
Poanta te misli je, da v sebi neprestano tako ali drugače nosimo delčke drugih ljudi in glasba predstavlja izjemno močno vsebino brez semantičnega zaznamovanja. Če si na sprehodu prepevamo Mozartovo Serenado št. 13, pomeni, da jo lahko prikličemo iz našega glasbenega spomina. Da temelji na naši sposobnosti avdiacije in da nas posledično zaznamuje fragment skladateljevega bitja v trenutku, ko je kompozicijo pisal. Seveda je imel verjetno veliko širšo glasbeno domišljijo in si je lahko predstavljal tudi bolj niansirano harmonijo in aranžma, ne zgolj vodilne melodije, toda nastavek je tam. Mozart si je predstavljal kompleksno zvočno strukturo in jo znal s svojimi sposobnostmi udejanjiti in ovekovečiti. Večina od nas si zna predstavljati kompleksne zvočne strukture na osnovi pomnjenja tujih skladb, pred njihovo realizacijo pa nas ustavljajo kulturne dogme, pomanjkanje sposobnosti in dvom.
Skratka, ustvarjati glasbo samo po sebi je izjemno naravno in po mojem mnenju ne bi smelo biti mučno. In v resnici, ko enkrat prideš do trenutka, ko se osvobodiš vseh pričakovanj, tudi ni mučno.
Ko s temi mislimi posedam na kavču in se v brezupu zgubljam v socialnih omrežjih, ne vem točno, kaj je tisto, kar potem katalizira nastanek nečesa. V tem primeru sem vstal in se usedel za mizo z blokom papirja in začel prepevati napeve in jim dodajati besedilo. V glavi sem imel celoten koncert že razdeljen na poglavja, tako da sem se zdaj našel pred nalogo, da moram samo zapolniti tistih deset minut časa za posamezno poglavje. Kasneje sem dolžino vsakega poglavja sicer spremenil v sedem minut, da sem se dodatno razbremenil. Časovnica, ki je bila na koncu efektivno tudi partitura, je izgledala tako:
Pravzaprav je smiselno tudi poudariti, zakaj je igrala tako veliko vlogo, saj inštrumentalisti tokrat niso imeli nikakršnega skupnega standardiziranega načina podajanja in prejemanja glasbenih idej. Priprave na rezidenco so torej vključevale veliko različnih načinov komuniciranja in mapiranja dogajanja. Prvi korak je bil vedno, da napišem neko vodilno melodijo in besedilo. Pri tem sem imel še vedno v mislih, da pišem za sopranistko Leonardo Kavedžić, kar je pomenilo, da sem večino songov pripravil kar v standardni notaciji. Imel sem namreč idejo, da lahko določene dele izjemno togo skomponiram predvsem za Klemna, Maja B. in Leonardo, ki so vsi akademski glasbeniki. Ostalim lahko potem dodelim različne ornamentalne ali pa vodilne vloge in potem spet dodam navodila v parte za tiste, ki berejo. Najbolj pomemben aspekt je v vsakem primeru vokal, ki na sebi nosi celotno izvedbo.
Malo pred začetkom same rezidence je Leonarda sporočila, da je zbolela in da nikakor ne bo mogla nastopati. [in koncert je rešila Laetitia Pohl.]
