Komentar na festival MENT v Kinu Šiška, 18. in 19. 2. 2026
rázred -éda m (á ẹ́)
»2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda
5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi« (spletni SSKJ)
Karte na mizo! Najprej moram kot pišoči nanizati nekaj priznanj. Prvič: nisem oboževalec večjih festivalov. Sam koncept tovrstnih dogodkov s svojimi urniki lahko namreč omejuje same izvajalce, da bi se lahko v tistem kratko odmerjenem časovnem oknu povsem izrazili in razmahnili s svojo odrsko prezenco in nastopom. Po drugi strani od obiskovalcev zahteva neprestano osredotočenost, in če mi je na tem mestu dovoljeno biti nekoliko tradicionalističen v svojem pogledu na konzumiranje umetnosti, ne dopušča prostora za poglobljene vtise, morda tudi za katarzo, če ste pač globoko čuteči človek. To so nekako splošne značilnosti z dogodki in nastopi natrpanih festivalov.
Še bolj pa to velja za tipe spektaklov pokaži-kaj-znaš, kot je Ment – ti še bolj poudarjajo občutke shufflanja skozi glasbene baze pretočnih aplikacij, trenutke, ko si določenega izvajalca po površnem poslušanju bolj ali manj zgolj zaznamujemo v svojih mentalnih mapah z oznakami, kot so zanimivo, mogoče se jim posvetim kasneje ali ujamem kak cenovno ugoden špil, če bodo kdaj kje v bližini. Ali pa so to težave predvsem neposvečenih poslušalcev in poročevalcev, kot sem sam?
Kakorkoli. Morda so tem stavkom botrovale tudi druge, ne zgolj na samo manifestacijo omejene okoliščine – ker kot vsak drug pisun žongliram z več projekti, šihti in profesionalnimi vlogami hkrati, sem si za svoj Ment-domicil za tista uvodna in usodna dva dni izbral zglancani, hipsterski in sijoči Kino Šiška, od koder sem imel najkrajšo pot v svojo posteljo in k počitku. Morda je bil kriv stres tistega tedna, morda zdaj že pregovorni imposter sindrom, a ko sem osemnajstega prejšnjega meseca stal zunaj pred to katedralo popularne godbe, sem se počutil malo tujega celotni sceni – ne ravno najbolj moden v svoji pojavi, s pločevinkami pira v jugo-armija bundi, v kateri sem jih tihotapil v notranjost prizorišča (vsa čast za take in podobne podvige povsem ignorantskim varkičem, upam, da kdo od njihovih šefov ne bere tega portala!).
Skratka, kakršna priložnost (otvoritev mednarodnega festivala urbane godbe!), takšen folk (ministrica za kulturo zgolj meter od mene) in takšna muska (pretežno srednje razredna, oba dni, v obeh pomenih te besedne zveze, glej gesla prepisana iz SSKJ, ki sem jih podal namesto samega uvoda). Vendar, nič ne de, če bi se okoliščine zasukale nekoliko drugače in moj delovni urnik ne bi bil tako natrpan, bi na Metelkovi ali v Stari elektrarni (ki je sicer prav tako aseptičen plac kot KŠ) lahko morda zaznal drugačno vzdušje in drugačne pop-prijeme – tako so se mi med drugim žal že v drugo izmuznili Gordan, pa zopet tudi Sujevera – s čimer, kakšna ironija, najbrž sam priznavam, da pa imam vseeno vsaj malo hipsterski, snobovski, srednjerazredni okus …
Od tu naprej lahko beležim paradokse. Prvi se tiče same koncertne ponudbe: če kdo še zmeraj ne verjame, da živimo v globalni vasi, mu ni treba dlje od, hja, Kina Šiška. Glasba, ki nastaja na povsem drugih koncih sveta ali pa jo ustvarjajo s periferije na polperiferijo oziroma v ekonomske centre moči priseljeni pripadniki, pod narekovaji rečeno, eksotičnih kultur, se na koncu pogosto izkaže za še en sample bolj ali manj popularnih žanrov zahodne urbane kulture. Drugi paradoks pa se tiče same štimunge, ki je pravzaprav simpatična, polna vedoželjnih ušes in hvaležnih nastopajočih. In tukaj pride na vrsto tisti čeprav – iz anonimnih pričevanj iz prve roke vem, da v ozadju, če parafraziram pesnika Janeza Menarta, poteka manj prijeten amfiteater (boj za pozornost promotorjev, pridiganja poljubnih vsevednih agentov, ki glasbenikom svetujejo, no, bolj vsiljujejo svoje ideje, kaj in kako bi morali, da bi se lahko bolje prodali), kot je teater, ki ga spremljamo pod sojem žarometov (ne nujno v slabšalnem smislu, saj tokrat enkrat za spremembo sem oboževalec bendov s karizmo in pristopom!). Je pa res, da glasbeniki vedo, v kaj se pravzaprav spuščajo, zato so, ko so pod vprašajem festivali podobnega tipa, take in podobne jeremijade morda povsem nepotrebne. Morda, pravzaprav, tudi moje.
