Koncert glasbenega dvojca shape(s)witch bi moral potekati na dvorišču Kina Šiška, a smo se zaradi deževja zatekli v tamkajšnje notranje prostore, kjer nas je za dobrodošlico najprej pozdravil z mize nastopajočih izobešen transparent s sporočilom: »Marko Peljhan je vojni dobičkar.«
Loro in Ebe, ki sestavljata dvojec shape(s)witch, smo prvič slišali v gosteh eksperimentalne radijske platforme Radar na Radiu Študent spomladi 2024. Po dobrem letu rednega nastopanja v prostorih, namenjenih alternativni kulturi, sta tokrat prvič stopila pred občinstvo v kavarni Kina Šiška v sklopu cikla Poletje v Šiški. Deževni nalivi te naključne srede v septembru so naznanili distopijo v glasbi in poeziji. shape(s)witch nista izvedla samo udarnega glasbenega nastopa, izvedla sta politično akcijo. Tiste dni je v Kinu Šiška namreč potekala mednarodna interdisciplinarna konferenca TTT2025, katere krovni organizator je Zavod Atol. Njegov ustanovitelj Marko Peljhan je od leta 2008 neposredno povezan z vojaško industrijo. Brezpilotne sisteme je med drugim prodajal italijanski vojski, zadnji dve leti tudi ukrajinski.
»sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.«
Danes Peljhan sicer ni več del zavoda, a vendar je njegovo ime neločljivo povezano z Atolom, kar je bil za dvojec tudi dovolj dober razlog za aktivistično akcijo. Transparent so spremljali DIY letaki s QR kodo, ki je prek spletne povezave vodila do intervjuja z Markom Peljhanom, objavljenega v reviji Bloomberg Adria.
»polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,«
Nadaljnje politične dimenzije njunega performansa je razprla pesem s pesmijo Srečka Kosovela – Ekstaza Smrti, ki letos obeležuje okroglo obletnico, mineva namreč sto let od prve objave. »Vse je ekstaza, ekstaza smrti« in podobni verzi v posnetkih glasov Lore in Ebe med recitiranjem pesmi so se v repeticijah sestavljali v zvočno prirejene verze. Družbeno-revolucionarna poezija, integrirana v njuno muziciranje, izpolnjuje prvotni namen pesmi Kosovelovih Integralov, namreč v obliki javne recitacije. Poslušalci smo se začudenih ušes znašli na potovanju skozi čas. Ob temačnih sintetičnih valovanjih smo občutili razkroj fantazem urejenega sveta. Tudi v nevednosti o tem, da so bile besede del večje celote in napisane pred stoletjem, so med improvizacijo z električnimi signali in fragmenti poezije stale kot samostojne, suverene enote. V vrhu dramaturškega loka smo na koncu slišali pesem tudi v celoti in bili presunjeni nad tem, kako aktualni so še vedno njeni verzi. shape(s)witch sta ustvarila prostor v času za preizpraševanje ekstaze smrti. Zakaj nas še vedno tako zadane? Ali Evropa res že sto let umira? Ali je že sto let mrtva?
V isti sapi je glasba izzivala v plešoče stanje gibanja. Kot Kosovelove pesmi plešejo med prozo in poezijo, sta shape(s)witch pretikala zvoke iz elektronskih modulov med beati in dromljajočimi valovanji. Peljala sta nas v ekstazo, žgečkalo je možgane! Električne naprave so delovale kot komunikacijsko sredstvo, manipulacije zračnega tlaka in frekvenčnega spektra zvoka so postale jezik. Vsak izmed njiju je izumljal svojega. Na Lorine uganke iz sosledij ritmov se je Ebe odzival z neznankami v melodični psihedeliji. V reševanju glasbenih skrivnosti sta se lovila in igrala, sem in tja sta se spogledala, vozlala v svoji prisotnosti, zajela zrak pred ponovnim potopom v globine, ko zaplavaš in razkrivaš svoja čustva.
»lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ljudje, pijemo kri,«
Trčenje dveh svetov, kavarniškega poviševanja in eksplicitno političnega dogodka je delovalo hkrati srhljivo in domačno, kot kontrast med zunanjim in notranjim svetom, v katerega smo se, poslušalstvo, odpeljali skupaj – mlada avantgarda odprtih ušes in ždeči varnostnik ob padanju s stola. V obsesivnem audiovizualnem dokumentiranju za osebni arhiv, sanjavem tavanju pogledov, ob užitkih premikanja telesnih udov, v poplavi kulturne produkcije bo »z zlatimi žarki sijalo sonce na nas, evropske mrliče«.
