Monk in Pieces / Meredith Monk: mozaik, 2025
Režija: Billy Shebar, David Roberts
S to refleksijo pričenjam natanko teden dni po ogledu dokumentarca Meredith Monk: mozaik. V glavi se sprehajam, oziroma bolje rečeno, prebijam čez prenatrpani teden, da se dokopljem do vrste številka 5, do sedeža številka 5 v dvorani Kinodvora, pred filmsko platno, s katerega se je košček za koščkom odkrival svet glasbenice, performerke, koreografinje, vokalistke, skladateljice in filmske ustvarjalke Meredith Monk. Že pred ogledom me je prešinila misel, da sem na to ime v preteklosti zagotovo že naletela, vendar ga pred ogledom filma ne bi upala umestiti v kontekst določenega polja umetnosti. Na poti domov me je za trenutek potegnilo v stanje malodušnosti, ki ga je sprožil pomislek: Kako se ta ženska, njeno delo, ni že prej prikazala na mojem radarju. To, ob koncu dneva brezpredmetno preizpraševanje, sem ob sprotnem beleženju misli skušala zajeziti in preusmeriti v spoznanje, da je v sferi širšega pojma umetnosti za posameznika še toliko neodkritega, še toliko dobrega in navdihujočega neodkritega, da si je včasih težko predstavljati, kako bi bilo, če bi vse dobro, navdihujoče, izven-serijsko že poznali. Še dobro, da ni tako. Sicer bi nam verjetno kaj hitro postalo dolgčas.
Meredith Monk danes velja za pionirko na področju interdisciplinarnih umetniških izrazov, že desetletja pred izumom in uveljavitvijo tega pojma. Že od samega začetka je v svojem umetniškem delu združevala glasbo, petje, ples in performans, ki jih je ustvarjala za določene prostore (site-specific). Na izmuzljivost in neulovljivost njene umestitve v širšo umetniško sfero namigne mozaik video-klicev ob koncu filma, ko jo skušajo opredeliti različni univerzitetni profesorji in teoretiki. Temu se je Monk sicer vseskozi upirala, niti se s tem ni pretirano ukvarjala. Vedela je, da želi presegati okvirje takratne umetnosti na terenu in da si želi neodvisnosti. To ji je na nek način omogočal tudi čas šestdesetih let prejšnjega stoletja, desetletja, ki so ga sprevračale družbene revolucije. Dokumentarni film na subtilen način prikazuje prepletenost njenega življenja in umetniškega dela. Pravzaprav bi v primeru Monk lahko veljala enačba: delo je enako življenje oziroma življenje je enako delo. To enačenje se manifestira tudi znotraj njenega življenjskega prostora, ki je seveda hkrati tudi njeno delovno okolje v stanovanju v Tribeci, v New Yorku. Arhivski posnetki iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja nas popeljejo skozi skromen bivalni prostor, ki hkrati služi tudi kot pisarna in delovni prostor za vrsto sodelavcev, nato pa se odpre v večji svetel prostor, prostor namenjen vajam, snemanju, ustvarjanju in razvijanju idej. V tem stanovanju, ki se do danes ni kaj dosti spremenilo, še vedno prebiva. Postelja, nekoč postavljena v nišo hodnika, je sedaj v studiu, ki pa je še vedno studio. Skromna kuhinja in v njej kad še vedno ostajata na skoraj istem mestu in skoraj točno takšni kot sta bili pred petdesetimi leti.
Dokumentarec v režiji Billa Shebarja se poslužuje dokaj klasičnih prijemov dokumentarnega filma, ki razprostira delo in življenje umetnice. Film prepleta intervjuje sodelavcev Monk, arhivske posnetke, izseke iz filmov in performansov, vaj ter animirane segmente, ki poustvarjajo njene sanje in njene zapise. Takšno prepletanje povezuje skrbno kurirana postavitev umetničinih zvočnih in glasovnih kompozicij, vsako poglavje filma namreč predstavlja eno njenih takšnih del. Delo, ki je tudi življenje Meredith Monk, se pred nami razkriva v pretežno linearnem kronološkem zaporedju, začne se z njenim prvim odmevnim v določen prostor umeščenim projektom Juice: A theatre cantata in three instalments iz leta 1969. Ta se je odvil v treh delih, na treh različnih lokacijah, med katerimi je bila tudi rotonda Guggenheimovega muzeja v New Yorku. V tem prvem delu performansa so se zvrstili glasbeni in vizualni elementi – ženska, ki jezdi konja, petinsedemdeset pevcev-plesalcev v belem, z rdečimi škornji, ki so izvajali plesne vinjete in zvensko bogato zborovsko glasbo, pa štiri osrednji performerji, oblečeni v rdeče, z rdeče pobarvanimi životci, ki so se kot ena figura premikali skozi prostor. Zasnova performansa je temeljila na odkrivanju načinov, na katere prostor zaznamuje podobo in čas. V vsakem delu je preoblikovala odnos publike do performerjev. Prispodoba, ki jo Monk pogosto uporablja pri opisu takšnega izkustva, je zoomiranje kamere, ko se gledalčev pogled premakne iz monumentalnega v intimnega, iz makro v mikro perspektivo.
Film se vrača tudi nazaj v umetničino otroštvo, v razgaljanje njenega odnosa z mamo in njenih priseljenskih korenin. Soočanje s slednjimi je navdahnilo kratki film Ellis Island iz leta 1981. Monk izhaja iz močnega družinskega glasbenega zaledja, babica in dedek po mamini strani, judovska imigranta iz Rusije in Nemčije, sta bila klasično izobražena glasbenika. Njena mama, ki se je predstavljala z umetniškim imenom Audrey Marsh, pa je bila v svojem času popularna pevka (med drugim je posojala glas oglasom za nekatere znane potrošniške izdelke). Predana delu je po tem, ko je potekel njen rok trajanja, določen s strani zabavne industrije, ostala brez smisla, izgubljena. Usodo svoje matere si je Meredith zapomnila in zaprisegla, da se kaj takega ne bo ponovilo tudi njej. Zato je pričela s tlakovanjem poti neodvisnega ustvarjanja in nekonvencionalnega umetniškega izraza. Mama je bila tudi tista, ki je Monk vpisala v program Delcrozove evritmije, da bi ji pomagal pri diagnozi strabizma – očesne motnje, pri kateri se oči med gledanjem predmeta ne poravnajo pravilno. S to diagnozo se je Monk ukvarjala v enem svojih prvih filmov 16 Millimeter Earrings iz leta 1966. Umetniška tehnika je v tem filmu prepletala glasbo in gib, ki sta ključno zaznamovala tudi vso njeno nadaljnje ustvarjanje. Kot pove v filmu, je svoje telo spoznavala prek glasbe, svet okoli sebe pa prek ritma in zvokov, zato tudi samo glasbo dojema izrazito vizualno.
Kompleksni vokalni aranžmaji in neortodoksne intonacije njenih kompozicij za glas, ki se raztegujejo vse od krikov, jodlanja, vriskanja, šklepetanja z zobmi, v sebi nosijo vtis preprostosti, tudi univerzalnosti. Čeprav bi v umetničinem delu lahko iskali vplive klasičnega petja ali neštetih izpeljav izročil ljudskega petja, njen pristop vre in izvira globoko v njej. Glas in njegovo izrazoslovje sta tisti glavni jezik, glavno orodje, s katerim ustvarja. Glas razume kot hrbtenico, ki se razteza in krči, ki odraža vsa tista vmesna čustvena stanja, česar besede ne zmorejo. Monk glas privede v oblike, ki z repeticijo ne zvenijo več kot človeški glas, ter z njim ustvarja določena vmesna čustvena stanja, ki lahko sežejo do kosti in s katerimi se poslušalec morda poistoveti močneje kot s semantiko jezika. To je še ena od edinstvenih posebnosti njenega skladateljskega dela znotraj polja vokalne glasbe.
Meredith Monk: mozaik je eden tistih dokumentarcev, ki poleg kvalitetne montaže, logično prepletenih, smiselno umeščenih arhivskih posnetkov, intervjujev ter preostalega vizualnega in zvočnega materiala ne potrebuje veliko, da bi deloval dobro. Seveda pa kljub temu zahteva določeno mero skrbi, da bo življenje in delo takšne ustvarjalke, kot je Meredith Monk, prikazano z vsem in v vsem, kar dejansko je. Monk si je, kot pravi tudi sama, izborila, da se lahko izraža kot se, sploh kot ženska v umetniškem svetu 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Imela je vizijo, ki ji je sledila in ji sledi še danes. A Monk izžareva tudi določeno skromnost. Ob začetku ustvarjanja vsakega novega dela jo še vedno naseli strah. Ohranja tudi dobršno mero otroškega čudenja in zvedavosti. V nekem trenutku dokumentarca omeni svoje doživetje ob slikanju z magnetno resonanco. Zvok te naprave in klavstrofobična atmosfera v prostoru v ljudeh navadno vzbujata neprijetne občutke. Monk pa se je, prav nasprotno, med pregledom zabavala ob vseh novih zvokih. Verjetno nas je veliko, ki smo bili šele pred kratkim, že davno ali pa še bomo, vsrkani v delo Meredith Monk. Dokumentarni film, kot je bil ta, je odlična odskočna deska za popotovanje po razsežnosti umetniških izrazov, ki jih je v svoji karieri spletla in jih še spleta Meredith Monk. Sploh v trenutkih, ko nas morda sodobna produkcija umetnosti nikakor ne nagovori in je v njej težko najti svežino, je lahko, sicer paradoksalno, brskanje v območju še neznanega tisto, kar nam ponovno požene inspiracijska kolesca v možganih.
