Torek, 3. september 2024, Trnovska cerkev sv. Janeza Krstnika
V določenem obdobju preteklih dveh let sem porabil kar nekaj časa za raziskovanje in razumevanje filozofskih postavk, glasbenih eksperimentov in inovacij »tradicije« t. i. sodobne komponirane glasbe, prišel marsikam in se navdušil nad marsičem, a na koncu, torej v tem trenutku, še vedno ostal nekako instinktivno odmaknjen od nje. Faktorjev, ki vodijo v tovrsten »naraven« odboj, je mnogo in se vežejo tako na razumevanje lastnega družbenega položaja kot tudi splošnejših kazalnikov okusa, zorjenih vse tam od prvih slušnih izkušenj distorzirane električne kitare in brezmaščobne glasbeno-narativne neposrednosti. Najbolj osnovna stvar, ki me odbije od obiska koncerta tovrstne glasbe, je pričakovana zvenska hladnost, manko igre, poudarjena, ex cathedra narava realizacije, prav tako kot konceptualizacije in zvečine zgolj njihovo perpetuiranje. Gre pač za muziko, do katere ne glede na mnoge različne poskuse preprosto nisem (in do neke mere še vedno ne znam) zgraditi potrpljenja. Spoštovanje in priznanje mnogih dosežkov oziroma splošne vloge v »glasbeni zgodovini« nikoli ni bila težava. Prav tako ne gre za globoko, neomajno averzijo do pričujoče muzike, njenih skladateljev, praktikantov. Težavo imam predvsem z vezanjem konceptualizacij in samih zvočnih rezultatov (z njimi seveda tudi koncertov, dogodkov, celostnih reprezentacij). Vse skupaj, vsaj zame, vedno izpade nekoliko napihnjeno, neiskreno in hkrati (prikrito) previto v tančico sofisticiranega značaja in drže. Rezultat je občutek, da, če glasbe ne razumem, tam nimam kaj iskati; nimam dovolj dobro razvitih poslušalskih in/ali interpretacijskih senzibilnosti, da bi od izkušnje odvzel karkoli produktivnega, kaj šele o njej pisal.
Pa vendar … Vsake toliko je pač treba zopet poskusiti in več kot dobrodošla priložnost se je rodila v torek, 3. 9., ko je v sklopu FriForme v Trnovski cerkvi nastopila mednarodna zasedba Concept Store Quartet z intrigantnim programom Re-Set. Slednji se je lotil »presežke potrošnje, obilja informacij in povezljivosti v kontekstu, ki poslušalce spodbuja k razmisleku o tem, kako lahko obilje, s katerim se srečujemo, spremenimo v pozitivno in kolektivno silo, ki stremi k temu, da bo koncert odmeval med občinstvom, ga navdihnil, da v labirintu življenja najde svoj osebni Re-Set«. Presežki potrošnje, še bolj pa obilje informacij, mikro-dopaminskih dražljajev (zlasti v oblikah t. i. »short form« vsebin) in premetavanja neskončnih drobcev individualnosti, ki se izdajajo za »socialno« ali »družbeno«. Vse to so aktualni (predvsem internetni) trendi, še prej pa konzumeristične logike, v veliki meri naslanjajoče se na ekonomizacijo in komodifikacijo pozornosti, internetne prisotnosti in »osebnih« podatkov, ki jih venomer puščamo za sabo. Sicer stare medijske fore, a tu vendar pridobijo izrazito rapiden in fragmentaren značaj. Takšni se zdijo tudi psihofizični učinki ujetosti v pričujoče vsebinske cikle – miselni tok je fragmentaren, pozornost vedno na nekam skrajnem robu zloma, razumevanje kompleksnosti čedalje težja naloga.
Sam recimo opažam, da, če ne brzdam lastnega predajanja pričujočim oziroma sodobnim internetnim vsebinam nasploh, hitro in opazno začnem izgubljati pozornost, po svoje pa tudi voljo do potrpežljivega in dolgoročnega razumevanja in učenja. Hedonistično predajanje kratkim vsebinam, bulšitskim posnetkom na YouTubu, raznim zajebantskim forumom in memom ima, vsaj zame, izrazito paralizirajoče učinke. Um se zamegli, potrpežljivost razblini. In vse skupaj se kakopak pokaže tudi na koncertih, poslušanju glasbe sploh, še posebej tiste, ki od poslušalca dejansko terja povečano pozornost in fokus, takšne, ki nagrajuje potrpežljivost in spoštovanje do zmernih, skrbno pretehtanih razvojev/gibanj. Zato se mi je zgoraj omenjeni Re-Set tudi zdel tako zanimiv. Bilo je zgolj veliko vprašanje, ali lahko sodobno-komponistični prijemi in njihova glasba res vodijo do njega, četudi zgolj v ritualu koncerta. Če ne drugega, je uvodoma omenjenim zadržkom pomagalo to, da sem dogodek razumel kot nekakšno napol terapevtsko sesijo in ne kot resen koncert sodobne komponirane glasbe. »Problem«, ki tu nastane, je ta, da pri poslušanju preprosto nisem bil pozoren na komoponistične, aranžmajske, obče muzikološke detajle, kar pomeni, da v pričujočem tekstu teh reči pač ne bo. Po moje sicer ne na preveliko škodo, saj je bil vendar sam dogodek več kot očitno konceptualiziran bistveno širše.
Concept Store Quartet sestavljajo violinistka Alicia Pilarczyk, saksofonist Pablo González Balaguer, tolkalistka Jeanne Larrouturou in harmonikar Nejc Grm. Na omenjeni večer so v Trnovski cerkvi odigrali (nekatera premierno) štiri dela štirih različnih skladateljev: Tilen Lebar: Līmen IX, Aled Smith: Patterns of Self-sabotage, Uroš Rojko: Running out of Time IV B in Paul Clift: Colours are like memories of other colours II. Vsa dela so vibrirala z določeno mero statike, torej v izjemno tesnih, minimalističnih harmonskih pravilih, nanašajoč se na enakozvočja in subtilne spremembe v tonu. Rojkovo je recimo tudi najbolj očitno izrabljajo nekatere terenske posnetke, prav tako pa se nemalokrat lotilo inštrumentalne imitacije naravnega zvočnega življa. Zvečine izjemno antiteleološka glasba, ki rada omami, hipnotizira, včasih učinkuje celo iluzorno – tesno harmonsko dogajanje v dolgem trajanju zlahka zavede misel v kreiranje sicer neobstoječih zvočnih figur, premikov in permutacij.
La Monte Young je najbrž skladatelj, ki bi ga od vseh minimalistov (obstajajo ljudje, ki upajo trditi, da je bil za svoj čas slednji celo edini pravi) sam najprej povezal z zgornjimi učinki, še posebej njegova dela iz 60. let prejšnjega stoletja, z vsemi »sanjavimi« harmonskimi idejami, eksperimenti s sinusnimi vali ipd. Prav tako je slušna in kakopak širša psihofizična izkušnja poslušanja mnogih Youngovih del podobna tisti, ki sem jo sam imel na pričujočemu Re-Setu. Se pravi, glasbena izkušnja kot umski klistir in prava katarza ob zaključni tišini. Lebarjev deveti Līmen, denimo, že v idejni osnovi naslavlja antropološko liminalnost, torej nekakšno družbeno vmesnost, ki je centralna transformativnim človeškim izkušnjam, med drugim tudi, ker vodi v komunitas, se pravi situacijo izostrene komunalnosti, občutka enakosti in duha tovarištva (kar je lahko intenzivno in transformativno že samo na sebi). Čeprav bi bilo izredno težko trditi, da je tisti torkov večer v Trnovski cerkvi tvoril komunitas, vselej velja spregovoriti o realnih liminalnih zvenskih razsežnostih Lebarjevega, pa tudi kakšnega drugega odigranega dela. Tako kot liminalen položaj za posameznike v iniciacijskem obredu sproža neko mero družbene tenzije (med prejšnjim, trenutnim, torej vmesnim in prihodnjim položajem), tako tudi glasba v tem primeru deluje napeto, vmesno, na nek način vedno na istem mestu, a vedno z vsaj blago slutnjo razrešitve v prihodnosti. Razrešitev je bila, vsaj v moji glavi, tišina. Ko je napet glasbeni minimalizem enakozvočij in tesnih, mestoma nervoznih harmonskih premikov, preminul in je globoka, razpršena akustika cerkve popolnoma usahnila, so ostali nepričakovano zadovoljstvo, mir in čistost. Pa ne zadovoljstvo v smislu »kočno je skladbe konec«. Prej je šlo za zaznavo blaženosti in golo lepoto miru in tišine. Iz izkušnje se je rodila nekakšna nepopisljiva hvaležnost za zvočne, tudi glasbene značilnosti običajnega in dolgočasnega. Spletni svet neskončnih, vseprisotnih in vsestranskih mikro dražljajev se naenkrat zdi povsem bizaren, v resnici popolnoma kontračloveški.
In naenkrat prevzame, v resnici precej prodorna, misel: »Jebemti, treba se bo ponovno naučiti dolgočasiti.«
