Sreda, 17. september, 1. dan Festivala 1912 Trnovo: Tisa & Neža, Subburben, Samuel Blues, Selektor Dinar
Oh, kako hitro odrastejo … in kako hitro se, sicer že od začetka samosvoji, osamosvojijo in ustalijo. Nekako tako bi pričel to svoje kvazi-gonzo poročilo s prvega polnokrvnega festivala kolektiva sleš zavoda 1912 Trnovo. Ko se je leta 2020, še vedno v grozeči senci pandemije in še bolj grozeči senci represivnih organov, ki so jo skušali zajeziti (no, bolj eksercirati svojo moč), odvilo prvo Porazno dete, gverilski festival robne godbe in potujoči cirkus, sem, takrat tako nastopajoči kot občasni fizički radnik na omenjenem dogodku, lahko le slutil, kaj se skriva za naslednjim dolenjskim bregom (vsaj mislim, da je prva edicija potekala na Dolenjskem, a me, au(!), ne držite preveč za besedo). Ko sem torej zagazil na dvorišče legendarnega, a zdaj že dolgo nekdanjega KUD-a France Prešeren, sem se počutil kot doma, se pravi nazaj v polpreteklosti, spet del potujočega cirkusa, katerega programski in duhovni voditelji so se dokončno odločili nekje ustaliti.
Tam je bila ponosna mama in šefica M., deček za vse T., posmehljivi točaj Đ. Nekaj svežih fac in seveda večina tistih, ki so na Poraznih detetih že kdaj nastopali ali jim samo prisostvovali, zdaj pa so, vsaj nekateri, prevzeli tudi organizacijske funkcije novo nastale entitete. Z eno veliko razliko oziroma, če smo picajzlasti, z več v oči bijočimi razlikami: vau, pos terminal, kako hohštaplersko(!), vau, tokrat je celo neka uradna oseba (ali dve) na vhodu, da pobira keš za vstopnice in nadzira, kdo je že pil in plačal … Skratka, Porazno dete se trudi shoditi in postati … emmm … PRO-dete? Čeprav njegovo prejšnje utelešenje nekateri, kot mi je prišlo na uho, že pogrešajo (»A Porazno (še) bo?«), je kot se spodobi za odgovornega starša, treba (vsaj začasno) pretrgati popkovino in pustiti temu detetu, da vstane, shodi inu obstane … Nič več ilegalen in kulten in kaotičen in zblojen kot kak Woodstock v malem (upamo lahko tudi, da nič več z izgubo v blagajni), a še vedno kul kot kak stric, s katerim ste v najstniških letih spili svoje prvo pivo (al neki). Aha! Pa da ob vseh naštetih reminiscencah ne pozabim omeniti še ene razlike med preteklostjo in tokratnim dogajanjem: čeprav se s Poraznega ’22 vsi z ganotja polnim srcem spomnimo nevemnevem in njihovega odličnega koncerta, ki se je pričel s … pet, šest urno zamudo (…?), je treba tokrat organizatorje pohvaliti, saj so bili točni kot ura … najbrž tudi zaradi vzdrževanja dobrososeskih odnosov in spoštovanja zakonsko določenih omejitev, ki veljajo za tovrstne prireditve.
Po navalu nekoliko smešne nostalgije po še ne polpretekli zgodovini, nakupu velikega špricarja z ledom (cene napitkov že zaradi najemnine žal več niso Porazno nizke, kar je seveda razumljivo), vseh poljubčkih in objemčkih in pozdravčkih sem se tako poknil nekam na stran, izvlekel beležko s pisalom in dočakal prvi nastop. Večer sta otvorili Tisa (Neža Herlec – večstranska umetnica, dobra znanka in nekoč davno tega eden najbolj razpoznavnih, lahko bi rekli tudi vodilnih obrazov Modrega kota v rajnki Avtonomni coni Rog, bog ji daj večno slavo!) & Mojca (Zupančič – »A ni to una klaviaturistka od Karmakome, sva sprašujoče se stikala glavi s T.T.«). Morda je bila kriva časovnica: prvi nastop, ura pol sedem zvečer, sreda, potencialni odjemalci še vedno rekonvalescirajo po napornih in/ali nadležnih šihtih ali pa se bodo odpravili kam drugam … Skratka, publika, kolikor je je v tistem trenutku bilo na prizorišču, se je sramežljivo zadrževala v ozadju (ah, diskretni šarmi šanka!), čeprav je nekaj največjih oboževalcev dueta posedlo na gola asfaltna tla pred odrom. Padati je začel mrak, vzpenjati se mesec … no, to z mesecem, priznam, sem si gladko izmislil (morda pa je bilo celo res, nisem ravno pozoren na lunine cikle), a tisto, kar želim ponazoriti s slikanjem teh podob, so pravzaprav uvodni takti in hkrati sama srčika njunega nastopa. Festival 1912 Trnovo se torej ni začel pompozno, temveč z zvoki dreampopa, ki pa je za seboj pustil dovolj priprta vrata, da so se vanj lahko kar naprej smukali vplivi množice drugih žanrov: t. i. spoken worda, jazza, kabareta in celo cirkuških poskočnic. Pesmi hrepenenja in koprnenja so na trenutke zvenele kot Lennon Sisters na downerjih, nato pa znotraj istega komada nenadoma skrenile s kretnic kot vlak v zabaviščnem parku, da bi patos zmeščale s subtilnim humorjem, a nikoli z zlonamernim posmehom. To virtuozno menjavanje registrov, tona, barve in pripovednega naklona priča o Tisi Neži kot eni najboljših vokalistk mlajše generacije, pri čemer Mojca igra (dobesedno in v prenesenem pomenu) njen dopolnjujoči pol, saj šele njena pozornost na spremembe in muzikaličnost dajeta pesmim koherentnost, ki meji že na eksperimentalni pop. Tisa naredi salto mortale, Mojca jo ujame. Na vsesplošno veselje sicer maloštevilne publike je duet napovedal, da bomo zdaj že dve leti staremu materialu, ki sta ga tokrat premierno predstavili na domačem dvorišču, v bližnji bodočnosti lahko prisluhnili tudi na studijskem albumu.
Sledil je kratek premor z Bukarico (Selektor Dinar), ki je za DJ-pultom zganjal svojo eklektično buko in seveda še en špricar. Ker mi je vmes zmanjkalo baterije na telefonu, sem svoja dognanja začel zapisovati v dejansko beležko – in zaradi nečitljivosti lastne pisave vam lahko, dragi bralci in bralke, bolj ali manj zgolj po spominu opišem, kaj se je zgodilo po tem, ker zmorem te čičke čačke le napol dešifrirati. Sicer pa, roko na najmočnejšo mišico človeškega telesa, niti takrat nisem točno vedel, kaj me je pravzaprav zadelo. Očitno ozvočenje, njegovi subi in Subburben. Po blagoglasnih kaskadah prve točke na sredinem meniju nas je odneslo naravnost v žrelo zveri, kjer smo hlastali za kakršnimkoli oprijemom kot kak nadebudni češki planinec, obut v sandale, hlasta za rešilno bilko. »Kaj pa je to za en šundr? A se da na to plesat?« sem v šali pobaral N.P., katere občutljiva ušesa so najbrž bolj vajena takšnih brutalnih izletov v trušč in hrup. Strinjala sva se, da se bova na daljavo s kretnjami opozorila na tiste dele komadov, ob katerih bi si človek na koncu še res lahko razmigal boke. In, če verjamete ali ne, bi me tudi ta duo lahko pripravil do plesa – ampak nisem kaj prida v tem početju, to je že treba reči, sramotiti se pred publiko, ki je v vedno večjem številu počasi kapljala na prizorišče, pa nisem hotel. Organizirani kaos tolkal, ki so mu odgovarjali zlovešči anorgansko zveneči staccati sintov, me je, kako prikladno, spomnil na naslov knjige Alexa Rossa Drugo je hrup. Namreč, kljub temu da sta Subburben pred nami dekonstruirala glasbo nazaj v njene primordialne osnovne delce, na prafaktorje, je proces proizvajanja tega hrušča (ki je hrbtna stran, tj. Drugo glasbe) na koncu dal od sebe prav ličen peklenski groove, ki ga večino metala in njegovih podzvrsti, tudi tistih najbolj brutalnih, lahko zgolj sanja. Bilo je, kot bi se spotaknil na stopnišču, padel, na koncu pa pričel prav po otročje uživati v kotaljenju navzdol. Zvok, dovolj gost, da se v odprtem prostoru ne izgubi, in ki je bil najbrž tisti razlog, zaradi katerega je kasneje šefica M. na eno izmed socialnih omrežij dobila pritožb polno sporočilo zaskrbljene prebivalke Trnovega, češ, kaj se pa sploh greste tukaj, to niti muzika ni!.
Ne vem, morda je precej bolj klasični Samuel Blues, ki je nastopil za Subburben, vsaj za vozel ali dva sprostil njene razrvane živce. No, vsaj publiki, ki se je je do sedaj, tj. do devetih zvečer, končno nekaj nabralo, je bil očigledno všeč. Razveseljujoče je bilo predvsem dejstvo, da Samuel to pot ni bil prav nič zakrknjeno zdolgočasen (a ga je takrat popadel … khm … blues …?) kot pred par leti, ko sem ga videl koncertirati v sklopu Poletja v Šiški. Zibajoč se od enega konca odra do drugega kot izkušen zabavljač ni skoparil s plesnimi boogie-blues rifi, zaigral je celo priredbo senzacije slovenskega YouTuba Kruh hočem rezat, medtem ko sem se sam – že malo fajhten – upiral skušnjavi, da bi kot tipično nadležen udeleženec špila pričel od njega zahtevati meni njegov najljubši komad: Gobe. Vendar bi s tem najbrž samo pokvaril vzdušje, dečko pa itak izgleda precej v preteklost zazrta, analogna duša: moja glasbena želja bi najbrž zahtevala nasnemavanje kitar in medias res … Kar smo pričakovali, to smo dobili – res je, da gre skorajda v celoti za preigravanje že znanih vzorcev, a po drugi strani … zakaj menjati zmagovitega konja in vedno znova na novo in na silo izumljati kolo? Sam sem se vmes za kratek čas izmuznil s te točke programa (priznam, da sem grešil …) in nedaleč od vhoda v Karunovo ulico zagledal modro kiblo …, a se olajšan vrnil nazaj med brezskrbno poplesujoča telesa, saj je bila tokratna tarča (vsaj tako se je zdelo) nek drug špil v živo, tisti v Apoteki …
Nedelja, 20. september, 5., zaključni danFestivala 1912 Trnovo: kurirani jam
Iz Kranja, od tamkajšnjih opravkov sem se v 1912 Trnovo vrnil kot politi cucek. Šefici M. sem namreč za noč s sobote na nedeljo že pred dnevi obljubil nočno čuvajstvo opreme, na katerega se na koncu zaradi post-maričinega glavobola epskih razsežnosti in posledične nadrkanosti nisem dejansko javil. Oprema k sreči čez noč ni dobila nog … Je pa šefica M., tokrat v vlogi šankistke, zahtevala, da za pokoro sam poravnam zapitek za naročeni špricar, s čimer sem se seveda ponižno strinjal, in to tudi storil.
Nedjelja, prokleta nedjelja, nikog nigdje, pustinja … Četudi je bil na t. i. kurirani jam prost vstop, tokrat niso manjkali samo obiskovalci, temveč tudi zajetno število napovedanih muzičarjev, mogoče kdo od teh iz istih razlogov kot jaz noč prej … No, ne bom natolceval in ugibal. Zategadelj se je zadnji dan festivala prelevil v javno vajo in druženje starih prijateljev. Prijatelji-muskontarji so se, razumljivo, nekoliko obotavljali – kdaj in če sploh začeti, a klic dolžnosti je v dobri uri in četrt opravil svoje. Na odru se je pod pozornim ušesom in budnim očesom M.B., ki jih je tudi zbral na kup, znašlo nekaj članov benda Eating Sports + Gape, mr. Kot se pri podobnih improvizacijskih eskapadah pogosto zgodi, nihče ni točno vedel, kdaj se je prestopil Rubikon – tj. kdaj se je končala tonska in kdaj se je začel the real thing, ali z besedami M.B., izrečenimi v šali in z nasmeškom pečenega mačka na faci: »Zberem jih na kup, oni pa sam’ razbijajo!« Džem je bil sladek in kratek. Gospodič pl. kurator vsekakor ni bil prisiljen predolgo čakati, da se zasedba zverzira in prične svirat viže, ki so njemu blizu … mogoče je to bil skrivni načrt že od vsega začetka, morda pa je šlo zgolj za neke vrste telepatijo, moč sugestije. Slišali smo nekaj med krautrockom, stonerjem in klasično psihadelijo – zgodnji Desert Sessions sred’ Trnov’ga bi lahko rekli, le da z odtenek več metaliziranega žmohta, čeprav se ritem kitare edinega metalca med njimi (Gapeta) žal ni pretirano slišalo, če sploh. Ker smo bili sami domači (manjkal je samo še roštilj in slika družinske idile bi bila popolna), se pravi ni bilo nobenih skeptičnih, neprepričanih in tujih ušes v bližini ali okolici, smo bolj ali manj spremljali poigravanje in preigravanje stanovskih in siceršnjih kolegov, ne da bi zato kdorkoli skušal kogarkoli prepričati z izleti v kapriciozne pretencioznosti. Summa sumarum: prišli, odigrali in odšli … za šank ali pozdravit prijatelje v publiki. Večer je postregel še z nastopom vodje varnostnikov, sceni dobro poznanega glasbenika H., ki mu je pripadla čast, da je do minute natančno, točno ob desetih, zakoličil prvi uradni festival v »novem KUD-u«.
Po napornem in razburljivem tednu (da vikenda sploh ne omenjam!) je bil to dobrodošel in sproščujoč wind down (oprosti, dragi I.V., za uporabo te fraze iz mrzkega ti anglosaksonskega jezika). Sledi zatišje, nato pa, upamo, čimprej vihar v ponovno odprtih notranjščinah!
Opravičilo in opozorilo avtorja: če sem koga poimensko pozabil ali pa nisem vedel, kako in kam ga umestiti, je za to kriv moj spomin, ki si kljub treningu še kar ni na ti s pomnjenjem tako obrazov kot imen, za kar se globoko opravičujem.
