V želji, da bi našli konkretne alternativne načine kritiške obravnave muzik, smo prišli do ideje nekakšnega kombinatoričnega pisanja, ki bi zaobjemalo najbolj različne pristope h godbi, koncertni organizaciji ipd. in iskalo vsebinsko središčnico; prvič skozi celostni pogled na glasbeno dogajanje v domači metropoli in drugič skozi konkretne povezave med vsem obravnavanim. Prav tako se nam zdi, da se pri recenziranju absolutno prepogosto zanašamo na, recimo temu, tehnično-analitične pristope k opisovanju navzočega zvočnega dogajanja, kar vodi v redundanco, odurno intelektualistično govorico, hlineč objektivno analizo početja muzičistov in glasbe, ki jo ustvarjajo, in tako v popolno razvrednotenje vseh drugih, po naše bistveno pomembnejših razsežnosti muziciranja in nasploh glasbenih dogodkov/srečanj. Tokrat smo skušali igrati na t. i. čustveno inteligenco, čut za etično in politično, in izklopiti vseobsegajočo težnjo po neprestanem interpretativnem delu in neutemeljenem pripisovanju pomena izključno zvočnemu dogajanju zavoljo ustvarjanja domnevno kritiškega teksta. Prav tako se zdi, da se z opisanim kombinatoričnim pristopom na nek način izognemo ustvarjanju promocijskih besedil, ki se pretvarjajo, da so recenzije, kot se to dandanes rado zgodi predvsem zato, ker nas omenjeni pristop sili k celostni metodologiji in odmika proč od zavzemanja védenjske avtoritete v poziciji glasbenega novinarja.
V sredo, 17. aprila, smo se tako najprej odpravili v Hupo Brajdič na koncert cikla improviziranih muzik Taktišče (14. edicija), nekoliko kasneje zavili v metelkovski Channel Zero, kjer so koncertirali domači Psihedelavci in zagrebški Šumski, in še kasneje, v petek, 19. aprila, pogledali, kaj je ponudil t .i. festival sodobne elektronske glasbe in »prehodnih« umetnosti Sonica v Kinu Šiška.
Na Taktišču, za katerega bi si upali trditi, da se je do danes uveljavil kot osrednji »spontani« impro cikel, ki, vsaj povečini, potegne znatno število obiskovalcev in služi kot prostor ustvarjanja novih muzičističnih povezav (sicer predvsem med že uveljavljenimi muzičisti, a vendar), smo uspeli ujeti zgolj prvi koncert večera. Potem smo morali dalje. Igrala je kanadska grupacija v postavi Lina Allemano (trobenta, kompozicije), Brodie West (altovski saksofon), Andrew Downing (kontrabas), Nick Fraser (bobni). Najprej ne moremo mimo dejanske sproščenosti tako obiskovalcev kot kuratorjev in nastopajočih, ki vlada na teh dogodki. Pri obiskovalcih-navdušencih gre zaznati iskreno in jasno izraženo zanimanje, potrpežljivost in hvaležnost. Tudi o predanosti bi se dalo tu govoriti, še zlasti pri tistih, tudi odkrito bolj zainteresiranih ljubiteljih tovrstnih muzik. Zadnje čase pa se vedno bolj sprašujemo, kaj točno ima povprečen poslušalec od tovrstnih glasbenih praks? V temelju improvizirane glasbe (sicer ne vedno, zvečine pa) je namreč neizpodbitna težnja k brez-jezičnosti, k ogibanju vsakršnim tradicionalnim glasbenim kodom, ki naj bi zavirali domnevno svobodno kulturno prakso. Se pravi gre za glasbo, ki sicer ima zgodovinsko kontinuiteto, svoje zvezde, tudi vzpostavljene sloge, nima pa kolektivne zgodovine, kulture, tradicij, iz katerih bi črpala vsebino, cilj, namen. Igra na načelno anti-idiomatičnost, na utekočinjenost forme in, recimo temu, estetiko anti-estetike. Vsekakor bi lahko podobno trdili tudi za marsikatero žanrsko muziko, a glasbena improvizacija je vendarle svojevrstna posebnost. Po svoje je glasba nikogar in ničesar. Ne nagovarja, ne spodbuja, ne agitira, ne reflektira, obstaja v večnem biti in iskati. Praktiki se ne ukvarjajo toliko z zunanjim svetom – kar vsekakor vključuje tudi občinstvo – kot z lastnimi pretenzijami (vsaj tisti, ki prakso jemljejo dovolj resno). Na koncertu nesvobodno poslušalstvo občuduje svobodno igro muzičistov na odru in po zaključku družno nesvobodno vsi skupaj odkorakajo domov. Je srž te deklarativne svobode ravno v tem, da se tej glasbi ni treba do ničesar opredeliti, za nič konkretno zavzeti in da svojo koncepcijo svobode utemeljuje z večnim ostajanjem v trenutku? Pogledati na tovrstno prakso skozi oči ljudi, skupnosti, ki svojo zgodovino in tradicije vrednotijo kot absolutno srž identitete in z njo konkretne politične vitalnosti, kot nekaj, kar je treba z vso močjo in predanostjo braniti, da bi sploh lahko obstajali, vodi prej v zaključke o nedemokratičnosti, celo protidružbenosti, kot pa o potencialu za emancipacijo, resnično demokratično kulturno prakso ali karkoli podobnega. Zdi se nam, da lahko skozi takšno prizmo t. i. svobodno improvizacijo tolmačimo celo kot nekakšno kapitulacijo pred obstoječimi družbenimi razmerami oziroma vsaj kot pasiven odnos do aktualnosti. Več o tem kdaj drugič na kakšnem bolj primernem mestu.
Ena od najbolj očitnih značilnosti, ki jih človek zapazi ob spremljanju kateregakoli improviziranega koncerta, je zagotovo nekakšna vseobsežna hladnost, ki izhaja iz brezoblične, izrecno izmuzljive formalne podobe in značaja zvočnosti. Na zunaj ta glasba res nima duše – četudi se njeni akterji v prakso podajo s še tako zavzetim in srčnim duhovnim zagonom. Ne ponuja nam jasnih referenc, pomenov, celo negira jih, kar pogosto vodi v to, da ima po špilu vsak – vključno z glasbeniki – svojo idejo o tem, kaj se je na odru pravzaprav zgodilo. Resnično možnost validacije ima tu le kritik, ki svoje besedilo javno objavi, kar je protislovje, ki nas, moramo priznati, čedalje bolj bega.
Na bolj rockersko utemeljenih špilh so stvari bistveno drugačne. Kot je že bilo omenjeno, smo se iz Hupe Brajdič odpravili proti metelkovskem Chanel Zero, kjer so koncertirali Psihedelavci in Šumski. Za začetek velja omeniti, da se v formi dogodek ni bistveno oz. sploh razlikoval od zgoraj omenjenega improvizacijskega špila. Ravno zato se pravzaprav nekatere temeljne vsebinske razlike odražajo tako lucidno. Glasba je tu bistveno bolj velelna in neposredna. Kot obiskovalci se neprimerljivo lažje vpnemo v njen pripovedovalski lok, v proizvajana občutja, energijo. Če govorimo o političnem potencialu, moramo na neki točki priznati, da ga je tu vsekakor več, neglede na dejstvo, da so zastopniki improvizacijskih »scen« ponavadi tisti, ki so večji utopisti, ki bolj glasno zastopajo neodvisne prakse umetniškega udejstvovanja itd. Prav tako kot gre priznati, da je denimo pankersko energično preigravanje v preprostih formah in motivih zlahka precej bolj »demokratično« in/ali »emancipatorno« kot poskusi neidiomatske godbe in bežanje od vseh ustaljenih glasbenih struktur. V resnici si je težko predstavljati bolj demokratično glasbeno situacijo, kot je recimo bend z jasno izrisanimi in funkcionalnimi vlogami, ki točno ve, kaj si želi povedati in za to porabi sredstva, ki mu jih svet v danem trenutku pač ponuja. Sredstva pri improvizaciji in drugih, t. i. »robnih« godbah pa v nasprotnem primeru hitro postanejo cilj, kar vodi le v zgoraj omenjene interpretacijske cikle in igre projekcij.
V zaključku bi se radi dotaknili še petkovega dogajanja na festivalu SONICA v Kinu Šiška. Predvsem bi zapopadli težko pričakovani nastop Nicolása Jaara, ki ga je domača medijska mašinerija in razni promocijski kanali povzdignila v – vsaj po naše – nekoliko nehvaležne višave. Ko beremo razne intervjuje z Jaarom, postane hitro jasno, da sam pri sebi, vsaj dandanes, preprosto ne priznava marsikje izražene veličine, pionirstva in podobnih nebuloz. Kvečjemu obratno. Zvečine poudarja svoj politični angažma, zavzetost, zavest o razredni poziciji in občem pozicioniranju umetnika v imperialnem centru. Jasno, to so standardne prakse medijskih/promocijskih kampanj, to nam je jasno. Ampak tovrstno povzdigovanje, grajenje narativov o domnevi individualni genialnosti, pionirskosti gre v tem primeru radikalno navzkriž, kar muzičist govori o sebi in svojem početju. Takšne stvari odbijajo. Prav tako kot odbijajo Jaarova lastna protislovja. Pred samim začetkom nastopa je opozoril na aktualno dogajanje v svetu, na »rane človeštva«, kot je temu rekel sam, in temu primerno seveda požel znaten aplavz. Ne sicer takšnega, kot ga je dobila organizatorjeva napoved njegovega prihoda na oder, pa vendarle. Prav tako je v intervjuju za Mladino v tem oziru govoril o nujnosti »tuljenja« oziroma »rjovenja«: »V času, ko Izrael nadaljuje množične poboje tisoče in tisoče ljudi v Gazi in na Zahodnem bregu, ko nadaljuje zapiranje, ustrahovanje in pobijanje po vsej Palestini, moramo rjoveti. Med stvarmi, ki jih lahko naredimo tu, od daleč – od organiziranja prek neposrednih akcij do različnih načinov pritiska – se moramo zateči tudi k rjovenju in kričanju«. A zdi se, da je »tuljenje« v njegovem nastopu vendarle ostalo popolnoma neusmerjeno. Brez vnaprejšnjega pompa v intervjujih in promocijskih tekstih bi to glasbo težko povezali s kakršnimkoli resnim političnim bojem. Tako reč pač izpade nekoliko neiskreno, v najslabšem primeru tudi kot kapitaliziranje na krvavih, samoobrambnih bojih ljudstev na globalnem jugu.
No, morda pa le mi ne razumemo.
