Nemška saksofonistka in klarinetistka Edith Steyer ter italijanska kitaristka Francesca Naibo sta oktobra sodelovali na desetdnevni mednarodni turneji Better Live, ki ju je popeljala skozi Slovenijo, Hrvaško in Italijo. V pogovoru razkrivata, kako sta doživeli skupno muziciranje, srečanja z različnimi glasbenimi scenami in prizorišči ter zakaj je prosta improvizacija postala osrednji del njunih umetniških izrazov.
Oktobra sta se udeležili desetdnevne mednarodne turneje Better Live po Sloveniji, Hrvaški in Italiji. Kaj bi posebej izpostavili? Katera prizorišča so se vama zdela najzanimivejša?
ES: Zame so bila najbolj zanimiva prizorišča v sklopu festivala Mesto žensk v Stari mestni elektrarni v Ljubljani, Klub Štala v Lokavcu, Scena Ribnjak v Zagrebu, Hangar Teatri v Trstu in Dobialab v Staranzanu.
FN: Turneja je zelo posebno doživetje. Turneja Better Live je bila zame nekaj posebnega, ker je trajala dlje, kot sem bila vajena, in mi je omogočila stik z ljudmi ter prizorišči, ki jih prej nisem poznala. Vsak prostor je imel edinstveno atmosfero, ki je neposreden odraz skrbi ljudi, ki tam delujejo. Ni vedno pomembno, kako veliko, sodobno ali urejeno je prizorišče, gre predvsem za energijo, ki jo začutiš v prostoru, in za skupnost, ki ga oživlja.
Kot umetnik se moraš zelo hitro prilagoditi različnim vibracijam. Včasih je težko, drugič pa zelo domače. Zame je vrhunec v živosti in raznolikosti vseh teh vzdušij, ki so mi še vedno zelo jasna v spominu, ter način, kako je najina glasba z Edith resonirala z vsakim prostorom in vsakim občinstvom. Težko bi izbrala le eno prizorišče, saj bi želela poudariti posebnost vsakega prostora, a izpostavila bi najin zadnji koncert v Staranzanu. Po desetih dneh sva se že zelo dobro poznali, med nama je bilo veliko zaupanja in hkrati tista rahlo grenko-sladka občutja, ko se skupna izkušnja bliža koncu. Koncert sva posvetili mentorju Edith, ki je nedavno preminil, zato so bila čustva močna. Večer v Dobialabu je bil obogaten z izjemno prijateljskim vzdušjem, ki se mi je zdelo resnično edinstveno.
Na tej turneji sta prvič igrali skupaj, kajne? Kako sta doživeli skupno muziciranje?
ES: Da, prvič. Meni je bilo v veselje. Mislim, da sva potrebovali nekaj koncertov, da sva v celoti razumeli glasbeni jezik druga druge. Igrala sem v različnih postavitvah, včasih akustično, včasih z elektroniko. Ker mi je letalska družba za štiri dni izgubila prtljago, sem morala na začetku igrati akustično, saj je bila vsa elektronika v kovčku. A mislim, da sva situacijo mojstrsko obvladali. In mimogrede, seveda rada igram tudi akustično.
FN: Igrati prvič z nekom, ki ga še nisi srečal, je velik izziv. Zelo jasno se spominjam, kako se je najin glasbeni odnos skozi turnejo razvijal. Prvi večer sva posvetili predvsem raziskovanju zvokov in možnostim, puščanju prostora druga drugi ter sprejemanju glasbenih idej, ki so se nama zdele vredne deljenja. Z nadaljevanjem turneje sva prodirali vedno globlje in zadnji koncert zaključili z intimno povezavo, ki je še danes zelo živa v mojem spominu. Mislim, da nama je turneja omogočila resničen stik in polno prisotnost: pomembno je ostati pripravljen, igriv in si dovoliti tvegati, hkrati pa ves čas zaupati druga drugi. Igrati toliko koncertov z Edith je bilo res edinstveno doživetje.
Kako pa je bilo sodelovati z lokalnimi glasbeniki po različnih prizoriščih?
ES: Večinoma so bile izkušnje zelo dobre. Pomembno je igrati z glasbeniki na primerljivem nivoju. Le enkrat sem imela občutek, da je najina so-glasbenica podvomila vase, kar je situacijo malce otežilo.
FN: Imeli sva srečo, da sva igrali z zelo različnimi glasbeniki, kar je vsako sodelovanje spremenilo v edinstveno zvočno izkušnjo. Vsak izmed njih ima zelo osebne interese, svoj zvok in svoj karakter. Spoznali sva veliko odprtih ljudi in pri igranju skupaj iskreno uživali. Namenoma nisem poslušala njihovih posnetkov vnaprej, da bi se izognila pričakovanjem, želela sem ohraniti sveža ušesa in odprtost.
Bi se takšne turneje ponovno udeležili?
ES: Ja, zagotovo.
FN: Absolutno. Bila je izjemna izkušnja in odlična priložnost. Mislim, da Zavod Sploh, njegovi partnerji in projekt Better Live ustvarjajo dragocene priložnosti za eksperimentalne umetnike, in upam, da bo tako še vrsto let.
Kaj menita o slovenski sceni proste improvizirane glasbe?
ES: V Sloveniji je veliko dobrih umetnikov in upam, da bodo sceno improvizirane glasbe še naprej širili.
FN: Zelo me je presenetilo, koliko različnih skupnosti, prizorišč in predvsem glasbenikov deluje v tako majhni državi. Zdi se mi, da se v Sloveniji dogaja ogromno, veliko ljudi se odloči posvetiti življenje umetnosti, družba pa temu očitno daje prostor. Odkrivanje vaše scene me je navdalo z navdušenjem, energijo in željo, da ohranim vzpostavljene povezave ter se kmalu vrnem k novim sodelovanjem.
Kakšen odnos imata do prosto improvizirane glasbe?
ES: To je trenutno središče mojega dela, sicer pa prihajam iz jazzovskega in klasičnega okolja. Občasno tudi komponiram, a približno 80–90 % mojih koncertov je improviziranih.
FN: To je glasba, ki sem ji posvetila zadnjih deset let, in do nje sem zelo strastna. Je izzivalna, ustvarjalna, osebna in iskrena, zato mi je tako všeč. Goji neposreden in globok odnos do zvoka, ob improvizaciji se res počutim živo.
Zakaj sta se odločili za igranje in vadbo proste improvizacije?
ES: Naveličala sem se harmoničnega razmišljanja v jazzu, stalnega vadenja lestvic in akordov. Hotela sem se osvoboditi, zato sem začela preparirati saksofon in klarinet ter razvijati svoj jezik na teh inštrumentih. Postopoma sem se vedno bolj posvečala razširjenim tehnikam. Zelo mi ustreza tudi nehierarhična struktura improviziranih zasedb, ni vodje, vsi delamo skupaj in si delimo odgovornosti.
FN: Imam klasično glasbeno izobrazbo, v kateri sem vedno uživala, vendar sem pri približno dvajsetih letih ugotovila, da sem brez partiture na svojem notnem stojalu povsem izgubljena. Odločila sem se, da ob študiju potrebujem še kaj drugega, saj klasični pristop ni izpolnjeval mojih izraznih potreb. Ukvarjanje s prosto improvizacijo ohranja živo mojo željo po zvoku, raziskovanju in svežini. Preprečuje, da bi imela občutek, da sem že vse dosegla, spodbuja vprašanja, ohranja mojo odprtost za nepričakovano, predvsem pa me vedno znova opominja, da je poslušanje najpomembnejše.
Sta bili navdahnjeni s strani kakšnih znanih glasbenic ali glasbenikov iz tega žanra? Kdo so in zakaj?
ES: Moj največji navdih med znanimi glasbeniki sta bila v zadnjih letih dva klarinetista: John Carter, ameriški free-jazz improvizator in skladatelj, ter Theo Jörgensmann, nemški improvizator. Sicer pa veliko delam z ženskami in v ženskih zasedbah. V Berlinu deluje veliko sodobnih improvizatork na zelo visoki ravni – Rieko Okuda, Sofia Borges, Mia Dyberg, Isabel Rößler, Céline Voccia, Hada Benedito in mnoge druge.
FN: Da, v vseh teh letih je veliko glasbenikov vplivalo na moj pristop k improvizaciji. Prve temeljne navdihe sem črpala od znanih kitaristov, kot so Marc Ribot, Fred Frith, Elliott Sharp in Derek Bailey, zaradi njihove ustvarjalnosti in želje po razširitvi zvočnega besedišča kitare. Kasneje sem postajala čedalje bolj dovzetna tudi za improvizatorje na drugih inštrumentih. Omenim lahko številne godalce: violončelistko Thereso Wong, kontrabasista Daniela Studerja in Joëlle Léandre, violončelista Alfreda Zimmerlina, violinista Haralda Kimmiga ter violista Frantza Loriota. Vsi imajo zelo osebne glasove na svojih inštrumentih in občudujem njihovo trajno predanost lastnemu delu.
Kako se pri igranju in vaji osredotočata na raziskovanje zvoka?
ES: Kot sem omenila, veliko delam s preparacijami, zadnje leto ali dve pa tudi z elektroniko na klarinetu. Na obeh področjih je toliko možnosti, raziskovanje se nikoli ne konča. Spreminjanje zvoka je eden mojih glavnih ciljev. Ko se dovolj posvetim temu, se lahko vrnem k melodičnemu materialu, kromatiki ali 12-tonski improvizaciji.
FN: Ne držim se nobenega pravila. Vse se začne s poslušanjem, to je najpomembnejše. Svoj pristop k poslušanju poglabljam tudi s pomočjo Deep Listeninga (metode Pauline Oliveros; nedavno sem pridobila certifikat o uspešno opravljenih uradnih tečajih). To je proces, ki se nikoli ne konča. Pomembno se mi zdi, da nismo prehitro zadovoljni, da ne občutimo, da smo dosegli vse in da vedno poskušamo odkriti nekaj novega – posebno napetost v zvoku, emocijo ali presenečenje.
Bi prosto improvizacijo vključili v učne načrte javnih in glasbenih šol? Zakaj?
ES: Da. Ker učencem ponudi drugačen vstop v glasbo: v ospredju sta aktivno poslušanje in odzivanje, proces je lahko tudi bolj igriv.
FN: Da. Tudi sama poučujem glasbo v italijanskih osnovnih šolah, prosta improvizacija in kreativni pristopi k inštrumentom pa so vsako leto stalni del načrta mojega kurikuluma. Prve štiri mesece se učenci učijo držati kitaro in osnovno tehniko, hkrati pa raziskujejo najrazličnejše zvoke inštrumenta in kako ga je mogoče preparirati, ustvarjajo grafične partiture in jih izvajajo pred občinstvom. Ustvarjanje glasbe ni le sledenje navodilom skladatelja, zapisanim v partituri, je tudi igranje z zvokom, oblikovanje nečesa osebnega in iskanje lastnega glasu prek izbranega inštrumenta.
Hvala za vajin čas.
