Petek, 3. julij 2026, Park Sveta Evrope, Cankarjev dom, Ljubljana
Jazz festival Ljubljana, festival z izjemno globoko umetniško tradicijo vodenja in programske usmerjenosti, zdaj tretje leto vodita Tina Lesničar in Borja Močnik. Program je v teh letih še vedno bogat in celo bolj razgiban, sledi in razširja logiko razprostrtosti dogajanja po različnih prizoriščih, predvsem seveda s Cankarjevim domom in neposredno okolico, verjeno pa ne smem pozabiti omeniti niti nesrečnih Križank. Programsko je Festival v teh letih po občutku stopil kak korak bolj proti sredini sodobne jazzovske glasbene produkcije, hkrati pa tudi z nekaj več nostalgije, nekaj več ciljanja na vse-ameriške muzike in v tem smislu njene izraziteje urbane in popularne, morda tudi izraziteje sodobne oblike, čemur je Festival v določeni meri sledil tudi že pod prejšnjim vodstvom. Nekolikanj patetična v današnjih okoliščinah institucionalizirane kulture je sicer izrazita deklarativna, jazzovsko-idealistična, aktivistična drža, ki jo vodja Festivala s svojega stolčka, ob citiranju historične borbe teh muzik na umetniških marginah, zavzema v svojih programskih izjavah in zapisih.
Vzporedno s slednjim gre tudi poletno festivalsko vzdušje z generacijsko raznoliko festivalsko publiko, v zelo meščanskem, urbanem sentimentu dobesednega konzumiranja »kvalitetne in politično prave kulture« v čistih in lepih opravah za »u lajf«. Vendar to v Ljubljani ni nekaj novega, nikakor ne. A tudi segmenti glasbenega programa za moj občutek delujejo še malo močneje usmerjeni v statično konzervacijo, iz nje izpeljano produkcijo in predvsem life-style konzumpcijo kulture. Na momente razčaran od glasbe sem se spraševal, ali si morda več obiskovalcev, kot bi pričakoval, z menoj deli izkušnjo športnega festivala na sotočju Soče in Tolminke (kjer Sajete več ni) izpred tedna dni. Če nič drugega, me je bilo na obeh dogodkih malo sram kaditi, kar je, prvič, zame manj nezdravo, in drugič, zame vse manj »alter«, tako kot mi in mesto in skoraj vse drugo okoli nas. Moram opustiti.
Obiskal sem sobotni del programa v Parku Cankarjevega doma, predvsem v želji po slišanju dveh mlajših domačih zasedb na malem Odru pod drevesom, zasedb oziroma posameznikov, ki sta mi v zadnjih dveh letih vzbudili zanimanje, namreč Kvarteta Tonija Laha in zasedbe Vite Kobal s projektom Daydream Fragments. Dogajanje v parku je bilo kombinirano med dvema odroma. Manjšim pod drevesom, ki je ta dan gostil krajše, polurne koncerte, in glavnim odrom pred vhodom v Cankarjev dom s te strani parka, na katerem so nastopila mednarodna imena.
Moje pozno popoldne se je torej začelo s koncertom Kvarteta Tonija Laha na odru pod drevesom, zasnovanim v sodelovanju s koncertnim ciklom Defonija. Mladega kitarista Tonija Laha sem s podobno zasedbo prvič bolje spoznal ob nagrajenem videospotu za skladbo oziroma priredbo skladbe Srne ansambla Mihe Dovžana, v kateri prepeva Neža Okorn. Na tokratnem koncertu je kvartet predstavljal nov material z albuma, ki je še v pripravi. Koncert se je odvil precej v skladu z zmernimi pričakovanji – tehnično ustrezno in dovolj sproščeno odigran, ob v veliki meri šolskem jazzovskem izrazu, brez posebnih ali izrazitejših odstopanj od standardov in potiskanja do kakšnih nepreglednih robov. Hkrati tudi kompozicija oziroma komponirana pesemska vsebina ne ponudi tem ali vzdušij, ki bi kazale na izjemno kompetenco avtorja in presežno vsebino. Morda presenetljivo me ni prav nagovoril niti naslednji koncert na velikem odru – nastop zasedbe nagrajene glasbenice, čilske, v ZDA šolane saksofonistke Melisse Aldane. Ta je sicer demonstrirala mednarodni, svetovno primerljiv tehnični presežek in virtuoznost, predvsem v svojem suverenem, polnem zvoku, vendar v svojem sodobnem predelovanju tradicije tudi ta koncert ni stopil korak naprej od preigravanja vsebinsko statičnih relativno standardnih oblik. Te so navznoter sicer gotovo aranžmajsko elegantno zapletene in razpletene, harmonsko bogate ter strkturno lepe, od zunaj pa neinventivne, predvsem v primerjavi z bolj singularno doživetimi ali bolj pustolovskimi oblikami jazzovskih, ob-jazzovskih in drugih sodobnih glasb, ki jim kot v žanr neposvečeni recenzent pripisujem daljnosežnejši umetniški doseg.
Drugi koncert domače zasedbe pod drevesom je pripadel mladi violinistki Viti Kobal in njenemu projektu oziroma zasedbi – kvartetu Daydream Fragments. Kobal smo v zadnjem obdobju večkrat opazovali v glasbeno radikalneje odprtih okoljih povsem proste improvizacije, z novo zasedbo pa obeta bolj strukturiran pristop k takšnemu muziciranju. V stilističnem pristopu h komponiranju minimalnih fragmentov za improvizacijo slišimo bežne, vendar jasne odmeve specifičnega etna, kakršnega je na primer v preteklosti igrala z zasedbo Divota in harmonikarjem Ivom Švigljem, hkrati pa je slišati tudi blage ambicije v nekaj kitarsko agresivnejše oblike glasb z distorzijami, s katerimi je denimo oblike klezmerja spajal tudi John Zorn, sorodno tudi denimo violinistka in skladateljica Carla Kihlstedt. Prave primerjave sicer ni mogoče vleči – aranžmaji in improvizacije zasedbe, tudi kitara Davida Kocmurja, tu gotovo ne urežejo tako močno in morda le plašneje kažejo zobe, prav tako ritem z volumsko zadržanim Janezom Sagadinom ne stopi iz izrazno zmernejše jazzovske matrice. Po mojem stališču je tu spet ključno vprašanje komponiranih fragmentov, ki naj bi prinašali karakter in ustvarjalno izraznost. Slutim, da tudi zasedba Daydream Fragments še ne odgovarja zares oziroma vsaj še ne dovolj odločno, jasno in razločno. Retorično: ali s komponiranim okvirjem za prosto improvizacijo predvsem dajemo izgovor za improviziranje, ali pa, ravno obratno, izgovor za manj dosledno komponiranje? Ali morda skušamo improvizacijo omejiti, ali ji, nasprotno, omogočiti ustvarjalni presežek prek določenih odločitev za izraznost in metodo, kar morda bolje omogoča stalnost (torej kontinuiteta in bolj izdelano apliciranje idej) zasedbe kot ad hoc okolje? Dobrih dvajset let nazaj je v Orto baru igrala ostra jazzovska zasedba Trevor Dunn’s Trio Convulsant z Mary Halvorson in Chesom Smithom – res dober špil, ej.
Večer v parku se je še pred večernim koncertom v Klubu CD zaključil s koncertom septeta vibrafonistke Patricie Brennan, ki je v tem segmentu programa prinesel gotov presežek. Polna glasba srednje velike zasedbe, s pihalci v ospredju in vodjo vibrafonistko ob strani – igra izrazito metrično zapletene, a vznesene kompozicije z vplivi afro-karibskih tradicij, njenih mehiških korenin ter izrečene in očitne fascinacije z matematiko in astronomijo. Meje sledenja pulzu skladbe so se tu nenehno izzivale: nekaj drznih, skoraj razpadajočih solističnih momentov znanega Jona Irabagona na saksofonih. Izjemno, na mestih prav časovno zakrivljeno drsenje bobnov Dana Weissa, ter seveda elegantna, v svoji jasni virtuoznosti skromna, a izrazno močna vodja zasedbe, med drugim tudi z nekaj ekonomičnimi, vendar silovito učinkovitimi električnimi posegi v izraznost inštrumenta. Glasba je bila zahtevna in hkrati v svojem maksimumu absolutno odvisna od takšne zahtevnosti in ritmične zapletenosti v temah ter poliritmu kombinacij s suvereno ritem-sekcijo. Zato so morda paradoksalno prav tisti komadi, za odtenek enostavnejši, pred katerimi je vodja jasno klicala k plesu, izpadli celo nekoliko šibkeje. Skratka: izzivalen koncert, poln, vznesen zvok, izjemni inštrumentalisti, življenjska izpoved vodje, priseljenke v ZDA z zahtevnim odraščanjem. Upajmo, navdihujoča zgodba težkih okoliščin in redkega uspeha, ko nič ni podarjeno. Raketa pod k*rošnjami.
Kot obiskovalcu mi je izrazito hvaležno, ko je festivalski program tako agilen, kot je bil program v Parku CD ob izmenjevanju med dvema odroma. Koncerti so si sledili eden za drugim praktično brez premora, brez odvečnega postopanja, pa tudi brez tipično festivalskega premikanja med prizorišči ali neskončnega trajanja, izjemno! Nekateri obiskovalci so nosili pomfri iz Jurčka, to sem videl, cene pa ne. Akreditiran novinar sem si iz kavarne privoščil zasoljen CD brownie, pred evforičnim zaključkom je pač padel sladkor.
