Zu in The Canyon Observer, Mostovna, 31. 1. 2026
So koncerti, ki jim vedoželjna ušesa preprosto morajo vsaj enkrat prisostvovati. Zu sicer niso, kot kaka ogrožena živalska vrsta, ki bi jo bilo mogoče videti samo še v oddaljenem zoo-ju, redkost, kar se tiče koncertiranja na ozemlju naše klene kurice, toda vsaj do tiste sobote v Mostovni sem jih zmeraj izpustil ali, kdaj v daljni preteklosti, nevednež, nehote ignoriral navkljub navdušenim priporočilom meni bližnje srenje. Tovrstna reklama od ust do ust je torej tudi mene na poslednji januarski dan zbezala iz pregovorne depresije, značilne za ta čas, in me pripeljala vse do Solkana, kjer je italijanska zasedba predstavljala svoj zadnji studijski izdelek, dvojni plošček, pompozno imenovan Ferrum Sidereum.
Toda lepo po vrsti. Rjovenju in rohnenju so na stežaj odprli vrata naši stari znanci The Canyon Observer, tudi tokrat v za spoznanje razširjeni zasedbi. Zraven saksofonista Jureta Boršiča, ki je itak postal že stalnica njihovih nastopov, se jim je pridružila še čelistka Tadeja Žele, da bi dodala svoj košček mozaiku tistega dela repertoarja, ki črpa svojo municijo z njihove zadnje, bolj eksperimentalne, na trenutke free-jazzy plate Figura. Čeprav se je njun zvok večkrat do nerazpoznavnosti zlil, ali še bolje: poniknil v splošni pandemonični kakofoniji, sta Koža in Križ (sicer samo polovica celotnega komada) vseeno predstavljali enega izmed vrhuncev ne samo njihovega performansa, pač pa večera nasploh. Zraven omenjenih točk oziroma vršičkov njihovega programa so navdušili predvsem v počasnejših pasažah, kjer zvočna slika, če se lahko izrazim pesniško, metaforično, ustvari v poslušalcu mentalno predstavo celičnega (hehe, čeličnega !?) dihanja ksenomorfnega organizma. Čeprav se po kuloarjih vztrajno šepeta, da po treh letih zatišja bojda zaključujejo nov album (ali vsaj EP), nam svežega materiala niso privoščili. Rutinirana, korektna in profesionalno izvedena predigra laškim stanovskim kolegom, ki so po odmoru za pir in sanitarije kot dika te metalske matineje prevzeli prostor pod pridušenim sijem odrskih luči.
Vsak dober bend sloni predvsem na dobri ritem sekciji, kar še toliko bolj velja za tiste posebne sorte ansamblov, ki so iz svojega arzenala odpisali kitare. In takšne posebne vrste kostanj so Zu. Že od uvodnih taktov naprej smo priča rojevanju in rjovenju mutanta, ki bi ga (z ozirom striktno na ritmiko) najbrž lahko opisali kot križanca med podivjano aritmetiko Meshuggah in norveškimi Shining, če bi le-ti z odliko opravili tečaj tehnik samoobvladovanja. Basovske linije Massima Pupilla so čvrste, elastične, matematično natančne, čeprav, k vragu!, včasih poslušalec niti ne ve več, ali posluša bas ali kitaro (oh, hvaljeni bodite zvočni efekti!). Vzporedno z njim se v tesnem prepletajočem se groovu giblje Paolo Mongardi z raznolikimi bobnarskimi vzorci, segajočimi od monumentalnega mučenja open do subtilnejšega, skorajda latino pritrkavanja v trenutkih, ko se bend še kalibrira, da nato izbruhne v novem navalu trušča ali, obratno, da sredi pesmi znova zajame sapo. Za atmosferične vložke, kot hudi duh lebdečo orkestracijo v ozadju, je tako zadolžen sint Luce T. Maia, kadar ravno ne izvaja saksofonskih solaž – te pa so ravno tista točka obrata oziroma nadgradnje v zujevski godbi, ki razgibajo in razburkajo njihovo zvočno pokrajino. In tako v brezhibni maniri od začetka do konca.
Kar pa lahko v procesu začne nekoliko presedati in dolgočasiti. Mogoče sem samo nasedel hajpu, morda je problem v omejenosti na teh nekaj členov enačbe (v bistvu bolj ali manj bas, boben, s ščepcem saksa), pa se zdi, da morda nekaj malega zmanjka. V najboljših trenutkih, v svojem počasnem lomastenju, Zu zazvenijo mogočno, kot težko gargantuozno bitje, Cthulhu, ki vstaja iz globin morja. Toda ta vtis vsake toliko pokvarijo s precej tipičnim metaliziranim rompompom drdranjem, ki bi si ga zlahka predstavljali kot glasbeno kuliso highlightsom kakim vragolijam ekstremnega športa, s katerimi kratkočasijo svoje gledalce komercialne tv postaje med polčasi nogometnih tekem. Naj na tem mestu zapišem, da občinstvo ni delilo mojega mnenja, saj je z navdušenjem pozdravilo vsako novo točko repertoarja, ni pa si izborilo bisa, kot bi sama zasedba čutila, da je bilo za ta večer dovolj.
Skupna ocena? Zu? Bolj soliden U. (Mlajšim bralcem portala svetujem, da se glede pomena te besedne igre obrnejo na svoje starejše kolege ali starše.)
