Star plac v Cerknem bo kot običajno vsako leto v drugi polovici maja ponovno oživel. Preplavile ga bodo raznolike barve jazza domačih in tujih glasbenikov ter nadobudnih obiskovalcev, ki poleg lokalnih vključujejo poslušalce iz cele Slovenije. Peter Evans, William Parker, Otomo Yoshihide, Igor Lumpert in Lolita so le nekatera izmed mnogih znanih imen, ki jih bo moč slišati v živo na jubilejnem 30. Jazzu Cerkno. Da pa se je zgodba festivala Jazz Cerkno pričela in da se še vedno nadaljuje, je zaslužnih lepo število posameznikov entuziastov. Eden izmed njih je sedanji programski vodja Simon Kenda, ki nas je v pogovoru popeljal čez zgodbo enega najpomembnejših jazzovskih dogodkov pri nas. Seveda je beseda tekla tudi o programu, katerega podrobnosti so vam na voljo na povezavi.
Program letošnjega Jazza Cerkno je znan. Gre za jubilejno 30. edicijo tako festivala kot tudi koncertnega cikla Keltika, za kar najprej čestitke z moje strani in strani časopisa Centralala. Glede na to, da gre za večjo obletnico, bi se za trenutek obrnila v preteklost. Čeprav festival pod imenom Jazz Cerkno šteje 30 let, se ni ves čas tako imenoval. Lahko opišeš te začetke oziroma genezo festivala in cikla Keltika?
Ja, hvala za čestitke. Začetki festivala seveda segajo v leto 1996, ko se je odvila prva edicija. Takrat se je imenoval še Jazz v maju in je šlo bolj za koncertni cikel, ki se je odvijal v maju v Baru Pr’ Gabrijelu. V tem formatu in pod tem imenom je nato potekal do vključno leta 1999, torej zgodile so se štiri edicije.
Cela zgodba se je v bistvu začela konec leta 1995 z odprtjem Gabrijela, kjer so se našli trije entuziasti na področju gostinstva in glasbe s skupno vizijo. Ker je bil kraj takrat brez primernega koncertnega prostora in ker tudi koncertov ni bilo veliko, so se odločili, da bodo odprli bar, kjer bodo prirejali koncerte, recimo temu bolj napredne muzike v smislu rocka, jazza, etna, funka, tudi elektronike. Torej že v štartu je bilo delovanje zastavljeno kot manjši klub, v katerem naj bi glasba dopolnjevala gostinski del. Lokal je sicer obratoval vse dni v tednu in je imel pomembno funkcijo združevanja podobno mislečih in izobraževanja z glasbo vseh, ki jih je to zanimalo.
Lahko zaupaš, kateri trije entuziasti so to bili?
Ja, to so bili Boštjan Cvek, Sergej Koncut in Damijan Peternelj. Potem, po nekaj letih sta ostala samo še Boštjan in Sergej, ki sta zadevo peljala naprej. Leta 2003 je Boštjan ustanovil zavod, takrat imenovan Gabrijel Fest (danes je to Zavod Jazz Cerkno), tako da je Boštjan vodil glasbeni del – organizacijo koncertov, lokal pa je večinoma upravljal Sergej.
Pa so domačini in občina odprtih rok sprejeli tovrstno dogajanje in naprednejšo glasbo, kot si se izrazil?
Splošen odziv je bil zelo pozitiven. Takrat je bilo to nekaj novega, nekaj, kar je manjkalo. Kot nekakšen povezovalec scene. Že pred tem je bilo dosti tovrstnih glasbenih navdušencev, ni bilo pa pravega prostora za koncerte in srečevanja, nato pa je to postalo del javnega življenja v Cerknem. Seveda je nekatere motila hrupna glasba, ampak glede na to, da so delali zelo kvalitetno tako na gostinskem kot tudi na glasbenem področju, je bilo javno mnenje večinoma na njihovi strani.
Je potekala organizacija glasbenega dela in torej začetki festivala na prostovoljni bazi ali je bilo kaj finančno podprto s strani občine?
V bistvu je bilo v začetku zasnovano tako, da gostinstvo podpira koncerte. Vse, kar so zaslužili z gostinstvom, so vlagali v glasbo oziroma dogodke. Seveda so bili vsi, ki so delali v gostinstvu, plačani. Ko so začeli z Gabrijelom, so glavni akterji pustili dokaj varne službe v fabriki in šli v ta posel. Morali so preživeti sebe in sfurati koncerte. Imeli so težko delo, da so zadevo postavili na noge in uspešno dvigovali kakovost skozi leta. Imeli so tudi nekaj podpore raznih sponzorjev, kasneje pa tudi občine.
Kdaj si se pa ti pridružil in v kakšni vlogi?
Jaz sem prišel v ekipo tako kot velika večina prek bara Gabrijel, najprej z obiskovanjem koncertov in druženjem, potem pa prek dela v baru. Običajno je bilo, da so se v ekipo festivala vključevali ljudje, ki so najprej delali v baru, večinoma kot dijaki in študentje, kar je lahko kasneje preraslo v kakšno drugo delo pri festivalu ali zavodu. Večina domačinov, ki je takrat sodelovala pri festivalu, je prišla zraven najprej prek dela v Gabrijelu.
Kako pa je nato organizacija prerasla v nekaj, kar se je dogajalo v obsežnejšem formatu in se selilo na Star Plac? Je bilo to šele s tabo ali že pred tem?
To je bilo v bistvu že precej prej. Leta 2000 so festival poimenovali Jazz Cerkno in ga preselili na Turistično kmetijo Želinc, kjer je potekal tri leta. Tam je dobil tudi format festivala na odprtem, saj se je odvijal pod šotorom. Leta 2003 pa se je preselil nazaj v Cerkno, ko se je tudi ustanovil zavod, ki je prevzel organizacijo festivala in velike večine koncertnih dogodkov. Takrat se je pričel tudi cikel Keltika. Je pa ustanovitev zavoda prelomnica predvsem v smislu lažjega financiranja. Do takrat je vse dogodke organizirala firma Gabrijel. Potem pa je bilo financiranje lažje s prijavami na razne razpise. Tako je od leta 2003 festival v nekaj letih zares zrastel. Jaz se tega obdobja spomnim kot obiskovalec, takrat še najstnik. Nato pa sem se leta 2007 pridružil ekipi, kot sem že prej omenil, v baru in pet let delal za šankom, prevzemal pa sem tudi druge zadolžitve v okviru festivala. Takrat sem deloval tudi v Mladinskem centru C.M.A.K., s katerim smo sodelovali pri organizaciji nekaterih dogodkov festivala. Počasi pa sem se pridružil tudi tehnični ekipi in opravljal še druga dela. Prelomnica je bila, ko sem se po koncu študija vrnil v Cerkno. Eno leto sem prek javnih del delal v C.M.A.K.-u, nato pa me je leta 2014 Boštjan povabil v zavod in postal sem njegov sodelavec v pisarni.
Leto zatem pa si festival že prevzel. Torej obhajamo tudi deseto obletnico tvojega vodenja?
Tako je. Prišel sem malo pred festivalom leta 2014, Boštjan pa je umrl konec januarja 2015. Niti leto dni nisva bila tesna sodelavca, sva se pa res že prej dobro poznala. Boštjan me je nekaj časa vabil, da se mu pridružim, tako da se je tudi meni odločitev zdela smiselna glede na moje preteklo delo in udejstvovanje v mladinskem centru. Tam sem nabral veliko izkušenj tako s papirologijo kot tudi organizacijo koncertov. Pridružitev k Jazzu Cerkno se je zdel logičen korak. Z odhodom Boštjana je nastala velika praznina, ker je bil obraz festivala, vsi so ga poznali. Ampak na podlagi preteklih izkušenj in s pomočjo ostalih članov ekipe sem lahko vodenje hitro usvojil in zgodbo smo lahko uspešno peljali naprej.
Boštjan ti je torej pred smrtjo predal štafeto in po smrti niste izbirali vodstva?
Ja, tako je.
Kakšno delo pa pade na programskega vodjo festivala in koliko časa vzame? Denimo, spomnim se enega intervjuja, ki ga je imel Bogdan Benigar za Delo. Tam je omenil, da je tako zaposlen oziroma toliko potuje, da bi spoznaval nove glasbenike in se mrežil, da mu rastline od osamljenosti skoraj umrejo. Pri tebi se je sicer v zadnjem letu nekoliko spremenila situacija zaradi povečanja družine. Pa vendar – ali je to delo, ki te prevzame v celoti?
En del je programsko vodenje, drugi produkcija, tretji organizacija dela z ljudmi, ki jih imaš poleg v ekipi, četrti pa birokracija.
Ki je je vedno več …
Ja. In potem moraš uskladiti vse to. Želel bi si, da bi se pretežno ukvarjal s programom, mreženjem in obiskovanjem dogodkov, ampak enostavno zmanjka časa za vse te dejavnosti. Veliko dela vzameta ravno birokracija in organizacija. Dejstvo je tudi, da smo majhna ekipa, večji del leta delava samo dva, mesec pred festivalom pa nas je več. Torej, poleg naštetega večinoma delaš še vse od plakatiranja do pospravljanja, transporta in tako naprej. Meni to sicer ni bilo nikoli težko, ker sem nabiral izkušnje oziroma šel čez vse faze organizacije, od pomočnika, tonskega tehnika, organizatorja itd. Postaja pa papirologija vedno bolj zahtevna. Če imaš kot zavod več programa, vsebin, moraš narediti več razpisov, poročil, več je poslovodstva. Delo v Zavodu Jazz Cerkno mi zagotovo vzame več časa, kot je poln delovni čas.
Vedno manj časa je za snovanje dejanskega programa, kar pa je gotovo najljubši del. Bi rekel, da pretežno ohranjate tradicijo jazza, ki jo je začrtal Cvek, oziroma koliko je ta še prisotna, koliko pa se festival odpira novim smernicam v jazzu? Je prisotne več prosto improvizirane in eksperimentalne glasbe?
Če primerjam program, ki bi bil recimo najbolj referenčen, to je med desetim in dvajsetim festivalom, in program zadnjih desetih let, ni toliko odstopanj. Še zmeraj je podobna smer, ki pa je seveda dovolj odprta, da lahko vključuje mnoge odvode jazza, bolj improvizacijske, eksperimentalne, kot tudi rock, elektroniko. Seveda pa so manjša odstopanja napram preteklosti. Ko delaš program, vedno slediš aktualnim zasedbam, projektom in tokovom, ki jih vključiš v program.
Kdo vse pa še sodeluje pri snovanju programa?
Jaz sem programski vodja, v programski svet pa so vključeni še Anja Figelj, Mario Batelić in Miha Zadnikar. V zadnjih letih večji del programa tako festivala kot cikla Keltika pripravljam jaz, od leta 2022 pa vedno več sodeluje tudi Anja. Mogoče funkcija programskega sveta ni več toliko pomembna, kot je bila na začetku, ko sem bil sam bolj nov v tej glasbi in sem potreboval več pomoči in usmeritev. V prvih letih je bila pomoč v zvezi s tem dobrodošla, zdaj pa imam sam dovolj znanja in idej za pripravo kvalitetnega programa. Je pa seveda pomembno, da imaš ob sebi ljudi, na katere se lahko zaneseš za kakšno mnenje, informacijo.
Kako hitro pa se lotiš sestavljanja programa za novo edicijo? Je to takoj po koncu vsakokratne edicije festivala?
Osnovo dokaj hitro postavim. Sploh program, ki je bil že v naprej dogovorjen, a ga potem ni bilo mogoče realizirati. To je ponavadi ogrodje programa. Glavno delo pa se prične v jeseni. Je pa veliko odvisno od drugih faktorjev. Denimo lansko leto je bilo zame na osebnem nivoju polno prelomnic, starševstvo na primer. Moram reči, da je jubilejna izdaja festivala dobila dokončno podobo šele po novem letu. Za nekatere stvari je morda bolje, če se odvijejo nekoliko kasneje. Lahko se namreč zgodi, da nekaj mesecev pred festivalom pride ponudba ali se odpre priložnost, za kar je fino imeti še kaj prostora v programu. Če bi bil program sto odstotno potrjen, se to ne bi izšlo. Je pa seveda nujno, da so glavne programske vsebine potrjene že precej vnaprej, ker ti to kasneje olajša delo.
Pretežno ti najdeš ustvarjalce ali te oni kontaktirajo?
Gre za kombinacijo obojega, torej ponudb, ki jih dobivamo, in tega, da se sami angažiramo za projekte, ki so nam všeč in jih želimo pripeljati. Sicer smo pa, sploh pri tujih glasbenikih, denimo Američanih, pogosto odvisni od datumov turnej in njihove razpoložljivosti v času festivala. Dovolj zgodnje vnaprejšnje planiranje omogoča več prilagajanja željenemu terminu. So pa nastopi na festivalu večinoma ekskluzivni.
Ali je nujno, da zasedbe pred povabilom vidiš v živo ali se lahko odločaš tudi na podlagi pričevanj drugih, poslušanja albumov?
Zelo dobro je seveda videti zasedbe v živo, preden jo vključim v program. Mogoče sem v prvih petih letih res izkoristil vsako možnost, da sem šel v tujino na festival, showcase, pa tudi na čim več koncertov v Sloveniji. Vmes se je zgodila korona, ko je bilo to zelo težko in sem se navadil biti bolj doma. Hkrati sem se zavedel, kako je lahko to naporno in koliko časa ti vzame. No, danes je seveda na voljo precej drugih možnosti, od albumov, video posnetkov, recenzij, pa tudi priporočil. V zadnjih petih letih se udeležujem manj koncertov in festivalov v tujini, zgolj nekaj zame najbolj pomembnih. Seveda bi si jih želel obiskati več, ampak za to gre res precej časa, kar pa si trenutno težko privoščim.
Letos se festival pomaknili v drugo polovico maja, poteka pa od petka do nedelje in ne od četrtka do sobote kot do zdaj. Kaj je razlog?
Vsakih nekaj let se nam zaradi razpoložljivosti datumov zgodi ta preskok iz sredine maja na en teden kasneje. Usklajujemo se tudi s festivalom Druga godba, ki je vedno zadnji vikend maja. Skušamo se izogniti sredini maja, ko je pogosto slabo ali hladno vreme. Mislim, da je običajno druga polovica maja vremensko bolj ugodna za festival, kot je Jazz Cerkno, ki je na prostem.
Kar pa se tiče spremembe, da je festival namesto od četrtka do sobote od petka do nedelje … Razlog tiči v tem, da smo želeli poskusiti nekaj novega. Že pred leti sem imel idejo, da bi 30. izvedbo festivala razširili na štiri dni, zaradi več razlogov pa zdaj to ni mogoče. Lani je bil za nas velik izziv zaprtje hotela. Zato smo se letos odločili, da poskusimo z nedeljo, ko je v Cerknem na voljo nekoliko več nočitvenih kapacitet. CŠOD v Cerknem namreč deluje kot hostel samo od petka do nedelje. En razlog pa je tudi to, da glede na naravo našega spremljevalnega programa, ki poteka prek dneva, pridobimo celo nedeljo (nedelovni dan) za te aktivnosti. V nedeljo bo denimo letos potekal Jazzohod. S tem tudi ostali dnevi niso tako natrpani in program bolj diha, obiskovalci pa imajo malo več svobode.
Rekel si, da gre pri izvajalcih za ekskluzivne predstavitve. V veliki meri gre za imena, ki so sicer v Sloveniji že igrala v različnih zasedbah. Je kdo od tujcev, ki bo tokrat prvič igral v Cerknem, morda tudi v Sloveniji?
V Cerknem še ni bilo Williama Parkerja, ki se ga zelo veselimo. Letos je kar nekaj povratnikov, kot je denimo Peter Evans s svojim triom, ki je svoj prvi nastop v Sloveniji imel ravno v Cerknem leta 2011. Otomo Yoshihide pride z New Jazz Quintetom, mislim, da s tem projektom še ni nastopal v Sloveniji. Zanimiv trio je Gush, ki tudi ni nastopal že vrsto let, lani pa so spet začeli koncertirati. Letos bo moč slišati veliko zanimivega. Vsi trije slovenski projekti so tudi novi in premierni: projekt Igorja Lumperta, sodelovanje med Lolito in Juretom Puklom ter trio Gombač / Krhlanko / Vollmaier.
Je kdo od tujih izvajalcev, ki ste ga želeli povabiti, a se ni izšlo?
Ja, vsako leto je nekaj takih. Včasih se kaj z datumi ali logistično ne izide in upamo, da bomo imeli več sreče v prihodnje.
Omenil si vse tri domače nastopajoče. Razmišljaš o kvotah slovenskih ustvarjalcev – v smislu, da mora vsak večer nastopiti kakšna domača zasedba?
Želja je, da imamo v glavnem programu minimalno tri projekte slovenskih glasbenikov ali pa da v njih sodelujejo slovenski glasbeniki. Še bolje pa, če je še kakšen več. Fino je tudi, če so tako razporejeni v programu, da vsak večer nastopi kakšna domača zasedba, ni pa vedno nujno. Je pa to število slovenskih zasedb dokaj realno, saj imamo stroge kriterije: vedno pazimo, da se glavni program ne ponavlja in vanj vključujemo sveže projekte. To velja tudi za tujce, le redko naredimo izjemo.
Lolita bo v sklopu festivala nastopila v novem sodelovanju z Juretom Puklom. Je sodelovanje nastalo na vašo pobudo?
Pobuda je prišla z njihove strani. Oni so predlagali, da bi šli v to sodelovanje in nas vprašali, ali se nam zdi projekt zanimiv za 30. obletnico festivala. Lolita je namreč že večkrat nastopila na našem festivalu, prvič, mislim, da na drugem festivalu leta 1997. Če sem prav zasledil, bo to njihov četrti nastop na festivalu. Malo retrospektiven koncert bo, če lahko temu tako rečem, ker gleda v preteklost, v začetke festivala. Prav tako se mi zdi krasno, da zasedba še vedno deluje in išče nove izzive s sodelovanji.
Lotiva se še spremljevalnega programa. Letos bo ponovno Jazz inkubator, če se ne motim, se bo zgodil tretjič. Kakšne glasbene ustvarjalce ponavadi iščete, če bi nekdo v prihodnje o tem spraševal ali se prijavljal za naslednje edicije?
Imamo določene kriterije, ki so objavljeni v pozivu. Ker gre za rezidenco, iščemo predvsem nove projekte, ki še niso bili predstavljeni javnosti. Poleg rezidence in koncerta v sklopu festivala omogočimo še snemanje koncerta in izdajo albuma pri založbi Jazz Cerkno Records. Sicer pa upoštevamo tudi, kaj je zanimivo za publiko našega festivala, pa kakšen tip publike hodi k nam, kakšne koncerte imamo v ponudbi na glavnem odru. Želimo, da tudi ta koncert pritegne publiko. Mislim, da nam je pri prejšnjih dveh izvedbah rezidence to uspelo, pa tudi oba albuma sta bila dobro sprejeta.
Koliko pa je bilo prijav letos?
Letos jih je bilo devet, kar je nekoliko manj kot lani, ko jih je bilo okrog petnajst. Še zmeraj dovolj, da izbor ni bil lahek.
Ali gre tudi za to, da se festival nekoliko pomladi, saj so nastopajoči na glavnem odru ponavadi starejši in uveljavljeni, pri rezidenci pa imate starostno omejitev v prijavi?
Seveda, namen rezidence je, da se podpira mlade slovenske glasbenike do starosti 35 let. Zdi se nam dobro, da gre za pretežno študente, kar jim lahko da dodaten zagon za nadaljnjo ustvarjanje po zaključku študija. Dodaten plus je tudi, da gre v vseh treh primerih inkubatorja za mednarodne zasedbe, da tudi mladi glasbeniki iz tujine pridejo na festival.
Važno je torej, da je vodja zasedbe iz Slovenije. Boste z rezidencami nadaljevali?
Ja, zagotovo.
Nadaljevali pa boste verjetno tudi z Jazzohodom. Če se ne motim, bo letošnji nekoliko bolj zahteven. Kam se boste odpravili?
Jazzohod bo letos peljal na najvišjo točko Cerkljanske, to je na Porezen. Zdi se nam super pohod za obletnico, na recimo temu Cerkljanski Triglav. Pohod je nekoliko daljši, a ne tako zahteven, večinoma poteka po kolovozih. Do izhodišča se bomo peljali z avtobusom, do vrha pa je nato dve uri in pol ne preveč naporne hoje, tudi višinska razlika ni zelo velika. Je pa seveda treba potem še po isti poti peš nazaj. Skupaj torej približno štiri ure in pol hoje.
Kakšna pa bo nagrada na vrhu?
Nagrada na vrhu bo seveda koncert. V koči bo nastopil Jure Tori na harmoniki. Mislim, da je pri nas precej v navadi, da se v planinskih kočah igra harmonika, tale koncert pa bo seveda bolj eksperimentalen in poseben, čisto v našem stilu.
Je še kaj, kar bi poudaril glede spremljevalnega programa?
Ja, ob festivalski obletnici bomo postavili tudi pregledno razstavo na prostem na več lokacijah v središču Cerknega. Na plakatnih panojih bodo razstavljeni plakati zadnjih desetih edicij festivala od 2015 do 2024. Pa tudi izbor fotografij, ki se dotika tako programa kot ljudi in prelomnic festivala zadnjih desetih let. Ne bo predstavljena klasična koncertna fotografija, temveč bolj pregled dogajanja, pregled razvoja festivala v zadnjih desetih letih. Trajala bo en mesec, odprl pa jo bo koncert dua Marko Lasič / Yannis Maizan. Poleg tega pa bodo potekale še druge ustaljene spremljevalne vsebine, med drugim delavnice za otroke pod mentorstvom Boštjana Gombača, Blaža Celarca in Petre Vidmar. V sodelovanju z Novo musko pa bomo pripravili tudi predstavitev knjige Rock In Opposition, ki je izšla lansko leto pri Galeriji P74. To so torej spremljevalne vsebine, ki bodo popestrile dnevno dogajanje.
Ali poteka festival v sodelovanju še s kakšnimi drugimi organizacijami?
Sodelovanj je ogromno, predvsem pri spremljevalnem programu sodelujemo z lokalnimi akterji, kot so Glasbena šola, Muzej, Osnovna šola Cerkno, C.M.A.K., Planinsko društvo, Zavod za turizem itd.
Nujni del festivala pa sta tudi ponudba hrane in pijače. Bodo na meniju tradicionalno lignji in ali bo poleg Bara Gabrijel odprt tudi prostor društva upokojencev?
Kar se tiče prizorišča in ponudbe, bo na festivalu vse, kot je običajno. Klasični festivalski meni, to je kalamari, golaž in smukavc ostajajo. Bar Gabrijel bo odprt vse dni festivala, v petek in soboto tudi s pokoncertnim druženjem. V sklopu prizorišča pa bo odprt tudi bar društva upokojencev. V tem labirintu na Starem placu bo vse, kot mora biti, vsaj še letos. Za naprej bomo pa videli. Sprašujem se, koliko časa nam bo še uspelo vse skupaj vzdrževati v taki obliki.
Za naslednje leto pa upamo, da bo tudi hotel že urejen. Kje vse se lahko publika sploh nastani?
Zaprtje hotela je trenutno kar velik hendikep, saj festival že od začetka poleg Gabrijela bazira tudi na Hotelu Cerkno, ki omogoča nastanitve tako za glasbenike kot tudi obiskovalce. Letos je hotel že drugo leto zaprt. Tudi za naslednje leto kaže, da hotel do festivala še ne bo obnovljen. Kolikor je zaslediti v medijih, naj bi bil obnovljen konec leta 2026, če je temu verjeti. Želimo si, da to čimprej rešijo, za tak mednarodni festival je nujno, da je v kraju dovolj možnosti za nastanitve. Trenutno je v Cerknem edina izbira hostel CŠOD. V okolici Cerkna je tudi veliko apartmajev, predvsem v okolici smučišča. Je pa problem, ker se je po koncertih potrebno zapeljati deset, petnajst minut, prej pa si lahko šel peš z afterja v Gabrijelu direktno v posteljo.
Boste s festivalom vztrajali ne glede na to, kako bo s Hotelom, Gabrijelom in finančnimi sredstvi?
Festival je ob 30. obletnici v dobri kondiciji in ga bomo razvijali naprej, si pa seveda želimo, da se te zadeve kmalu premaknejo na bolje. Jazz Cerkno je poseben tudi zaradi okolja, v katerem se odvija, ga pa to obenem omejuje pri razvoju. Festival se je lahko v Cerknem začel in zrasel samo z veliko mero entuziazma, brez katerega tudi danes ne gre. Trenutne razmere za organizacijo so težke in brez izdatne finančne podpore si danes takega festivala v Cerknem ne bi bilo mogoče zamisliti. Zagotovo bomo nadaljevali in se prilagajali razmeram. Med korono smo recimo spremenili tako termin kot lokacijo festivala, tako da smo že vsega vajeni. Vztrajali bomo, dokler bomo imeli ustrezne pogoje, ki omogočajo organizacijo takega festivala. In seveda, dokler bo imel festival dovolj obiska, da bo še smiselno, da ga organiziramo v taki obliki.
