Sunday Sextet, Meander (Non-Aligned Music, 2026)
Maja letos so se v žarišču domače robne muzike ponovno znašli Sunday Sextet in se tam zasidrali s svojim drugim albumom Meander, ki so ga izdali pri založbi Non-Aligned Music. Album je začel nastajati že dve leti pred izidom, ko je improvizacijo šesterice v Kulturnem Domu Bistrica ob Sotli ujel Damjan Dobrina. Po skrbnem prebiranju posnetega materiala s strani inštrumentalistov in zvočnem preoblikovanju Dobrine danes pred nami stoji koherentna, uravnotežena in fluidna celota.
Svoje prve vijuge je ustvarjalni sekstet na impro sceni vrezal že leta 2022 s svojim prvencem Lih Kadim, ki so ga izdali pri britanski jazzovski založbi FMR. Na njem so Marko Jenič z violino, Andrej Boštjančič – Ruda na električni kitari, Jure Boršič s pihali, Jaka Berger z modularnim sintetizatorjem in brata Drašler (Vid in Jošt), vsak na svojem izbranem inštrumentu ritemske sekcije, raziskovali meje kolektivne polifonije in intenzitete zvoka, ki ob tem nastaja. Prvi album je leta 2022 izšel kot poklon koncertnemu ciklu Sunday Noise, ki se je v Klubu Metulj v Bistrici ob Sotli odvijal med letoma 2011 in 2021.
Po dolgoletnem zatišju pred nedeljskim hrupom se je na občnem zboru društva Klub Metulj v začetku letošnjega leta med člani znova prebudila želja po razdiranju lahkotnosti bivanja, po občutenju nekonvencionalnih zvokov, po protestni seansi na gospodov dan. Te želje so organizatorji uslišali aprila letos, ko so cikel obudili z dogodkom Sunday Noise – The Return: Peach Pit. Čeprav resurekcija koncertnega cikla in vrnitev seksteta nista bili povezani, je bil trenutek kot nalašč, da se je godba, ki je zaznamovala njegov navidezni konec, znova oglasila.
Takratni Lih Kadim je zaznamoval vneto zgrajeni in brzinsko odigrani kaos, v katerem se posamične melodične linije prepletejo v presenetljivo homogeno celoto, ki po besedah RSW na portalu Vital Weekly zveni kot free jazz raga. Ta gosta zvočna masa pa se je v zadnjem komadu Sunday sprostila v mirnejšo, skrbneje zloženo kompozicijo. Pri Meandru tako lahko že po prvem komadu sklenemo, da nas bo improvizacijska šesterica ponovno ponesla po toku, ki so ga zastavili s koncem prvenca. Pri tem pa opazimo, da si je z leti ta tok urezal še bolj umetelno strugo. Na prvencu so jo glasbeniki že globoko izklesali s svojo uigranostjo in občutkom za skupno muziciranje, a se je mestoma razvejila v mrežo rokavov raznolikih zvočnih podob ali prešla v divje brzice idej. Tokrat zvok po njej teče z večjo gotovostjo. Različni idejni tokovi se sproti stekajo nazaj v skupno korito, melodični skoki in padci se uravnoteženo izmenjujejo in solistični prilivi se enakomerno pretakajo v uravnoteženo celoto.
V njihovem zvoku se odražajo leta prepletenega ustvarjanja v odmevnih eksperimentalnih ansamblih, kot so TiTiTi, Oholo!, Olfamoštvo in drugi, pa tudi skupno preigravanje melodij v formaciji seksteta, ki je pri ustvarjalcih ustvarilo precizni posluh za hipno glasbeno stanje. S svobodno improvizacijo so tako oblikovali uigrane, zaokrožene zvočne celote, ki se skoraj neopazno prelivajo druga v drugo. Eksplozivne, a skrbno zložene motive zamenjajo raztegnjene, mirnejše enote, v katerih si inštrumentalisti vzamejo čas za ponotranjenje slišanega in oblikovanje intuitivnega odziva. Brzeče fraze hudourniških bobnov, penečih se godal in pršečih pihal se umerjeno prelivajo v mrmranje, pridušenost in zlovešč tok, ki ga narekujejo modulacije izpod prstov Jake Bergerja, za tem pa ponovno nastopijo siloviti izbruhi – kot naravna posledica vsega, kar se je nabiralo pred njimi.
Med poslušanjem tako ves čas ostajamo v pričakovanju: Nas bo tok z vso silo potegnil naprej ali bomo v njem za hip obmirovali in lebdeče počakali, da nas zajame nov vrtinec? A vsako predvidevanje je zaman; edina stalnica namreč ostajata prelivanje in premik. Premik, ki se oblikuje s postopnim kopičenjem in razraščanjem posameznih vrhuncev vse do poslednjega, šestega meandra. Pod njim popusti jez postopnega razvoja idej, ki je dotlej zadrževal naraščajočo godbo, in neukrotljivo plane preko zastavljenega rečišča v poplavo modulacije, piskov, zavijanj in vihravega godenja. V tem vrtincu se zvočne plasti med seboj prelivajo, se izgubljajo druga v drugi in ne iščejo več smeri.
Z nastalo neukročeno zvočno gmoto se tako približajo svojemu izvornemu zvoku izpred štirih let in nas znova navdušijo nad tem, česa je zmožna improvizacija, ko se izkušeni glasbeniki brez predhodnega dogovora, zgolj s posluhom in odzivanjem, zlijejo v enoten, mogočen tok.
Vidovo obalbumsko vprašanje »Ali ni izjemno, da sploh ustvarjamo tovrstno glasbo?« si zato zastavimo nekoliko drugače: »Ali ni izjemno, da tovrstno glasbo ustvarjajo v tako obsežni zasedbi, s takšnim občutkom za slišano in z neizčrpnim virom idej?«. Odgovor, ki nam ga Meander v obeh primerih ponuja, pa je enak: da, izjemno je.
