Ponedeljek, 18. september 2023, Galerija Škuc, Ljubljana
Škuceva Ropotarnica je s ponedeljkom (18. 9.) odrinila v novo sezono nudenja ključnega prostora za raznorodna solistična ropotanja. Umetniški vodja in temeljni selektor kakopak ostaja Vitja Balžalorsky, ki je v galeriji zbrano publiko spodobno nagovoril in med drugim napeljal na nekaj precej ključnih reči glede samega pomena solo koncertov. Solistični nastop je za praktično vsakega muzičista izjemno zahtevna naloga, še posebej zanimivo mesto pa zaseda v svetu improvizacijskih koncertov. Lahko je priložnost za izkazovanje do tedaj pridobljenih tehničnih zmožnosti, senzibilnosti za muzikalnost in sploh načinov razumevanja glasbe, glasbenega dogajanja, razvoja. Lahko je odličen teren za nemoteno razvijanje kontinuirane glasbene misli in/ali nelinearno preskakovanje med le temi. Kakorkoli, v vsakem primeru gre za vseobsegajoče sezuvanje glasbenika, za ključen trenutek, kjer je slednji pahnjen v pozicijo nepremagljive glasbene samostojnosti. V tem trenutku ni zunanje glasbene reference (vsaj ne takšne, ki bi prišla iz inštrumentalnega igranja), ni prostora za daljše premisleke glede hipnih usmeritev, glede takšnega ali drugačnega napenjanja narativnega loka itd. Rezultat (včasih tudi hoten) je nemalokrat izrazito razpršena igra, ki išče, išče in vedno znova išče. To so tisti trenutki, kjer improvizirana godba obelodani konstrukcijo svojega protislovnega idioma – nekakšno valovito nanašanje, iskalno stopicanje, ki nikoli ne prebije točke zložitve v izrecno produktivno, sočasno glasbeno delovanje, ne več zgolj in samo usmerjeno samo vase.
Kako se torej lotiti solističnega koncerta na način, ki ne bo botroval klišejem in prekomerni raztreščenosti dogajanja? Enega od odgovorov nam ponudi prav prvak pričujoče, v tej sezoni uvodne, Ropotarnice mladi murskosoboški pihalec Tilen Lebar. Tilen je sicer šolan glasbenik in komponist, intimno seznanjen z akademskimi glasbenimi postulati, a nikakor njihov brezzobi sluga. To je, preprosto povedano, vedno lepo videti. Za Ropotarnico si je zamislil dva ločena seta in dva različna pristopa k glasbenem postopanju s središčnico v tehniki in praksi t. i. krožnega dihanja. Kot nadvse ključna v kontekstu pričujočega nastopa se kaže tudi pihalčeva odločitev glede vsebinskega okvirja. Ravno tu mu je pravzaprav uspelo odpraviti s potenciali zapadanja v klišeje in/ali (pre)razpršena, nervozno usmerjena iskanja.
Četudi je v igri v osnovi do neke mere res šlo za hipna odločanja, je bil spekter tehnik, pa tudi neposrednih hormonskih zastavkov jasen že takoj po uvodnih minutah prvega seta. Lebar je – sprva publiki popolnoma skrit, prosto sprehajajoč se po Škucevih razstavnih prostorih – pričel z jadranjem preprostega intervala v kontinuirani drseči maniri. Svoj pristop je pravzaprav osnoval na preprosti, harmonsko ozki, a vselej nadvse intrigantni zanki in pozorno otipaval glasbene potenciale zastavljenega spektra igre. Pri tem si je v veliki meri pomagal z akustičnimi značilnostmi različnih razstavnih sob in fizičnim pozicioniranjem glede na oddaljenost od občinstva. Krožno, prosto drseče saksofonsko gibanje je v odmevnem potencialu prostora nemalokrat spomnila na lokovske zdrse kakšnega basovskega strunskega inštrumenta. Močno odmevajočo prostorskost je Lebar vseskozi napolnjeval z bogatim svežnjem nadtonov, ki so se v praznih sobah gmotno združevali v nadvse polne zvočne oblike. Slednje so po svoje posredno nakazale na fantastično širino naravnega registra altovskega saksofona. Za drugi set se je pihalec usedel pred občinstvo, najprej suvereno razložil razsežnosti svojih pristopov in se nato podal v, tokrat bistveno bolj intimistično, igro z raznorodnimi preparacijami (predvsem takšno ali drugačno mašenje zvonca). Tudi tukaj je bilo jasno, da je Lebar prišel pripravljen – v tem primeru je bil v srži predvsem fokus na preiskovanju raznih barvnih in teksturnih zmožnosti prepariranega saksofona.
Na ropotarniškem koncertu se je Lebar v vsebini v resnici znatno omejil, se osredotočil na jasno, vnaprej določeno strukturo vsebinskega dovajanja, a pri tem na nek način tudi zakoličil učinkovitost svojega nastopa. Lahko bi rekli, da je šlo za tip improvizirane godbe, ki vnaprej pripravljeno idejno zasnovo uporabi za svoje raziskovalno polje. Zdi se, da v tem primeru pač ne gre toliko za stremenje k (večkrat nekoliko idealizirani) vseobsegajočemu svobodnemu igranju in strogem priseganju na neidiomatsko osnovo. Lebar je svoj potencial raztegnil čez svojo, do danes že dodobra izdelano, muzičistično dispozicijo – osvojene tehnike, ideje o razvojništvu, tudi specifične priučene geste – in se ni ukvarjal toliko s hipnim razdelanjem neskončnih glasbenih možnosti brez spominske igre. Brezpredmetno je debatirati o tem, ali je bil zato njegov nastop kaj manj svoboden ali karkoli podobnega. Dejstvo je, da mu je s skromnostjo zastavljenega vsebinskega spektra uspelo odigrati dva izredno učinkovita seta in fokus občestva ves čas držati na svoji strani.
