Tisa Neža Herlec je domača glasbenica, ki svoj vokalni aparat razvija med Slovenijo in Nizozemsko. Kot špikerka se je kalila na Radiu Študent, napovedovalsko žilico pa kaže tudi v sklopu Radia Worm v Rotterdamu. Tuja ji nista niti poezija niti impro gledališče. Pravzaprav ima dovolj pravih raznolikih izkušenj, ki ji omogočajo, da izvaja odlične performanse, gradi hipne pesmi ter improvizira z nezemeljskimi zvoki v solo ali skupinskih izvedbah. Od septembra do novembra se je potikala na rezidenci na Japonskem, kjer je ustvarjala v prostoru CreativePowerGarage101, to je v večnamenski umetniški garaži, ki podpira potujoče ustvarjalce. Na rezidenci in koncertih z lokalnimi glasbeniki pa se ji je pridružila tudi dolgoletna prijateljica in glasbena tovarišica, klaviaturistka Mojca Zupančič, s katero sta tam snovali skupen album. Sledilo je snemanje na domači grudi, duet pa bo izšel maja pri Založbi Radia Študent.
O možnosti intervjuja, o rezidenci in koncertih na Japonskem in prihajajočem albumu sva si po polžje dopisovali s Tiso med oktobrom 2023 in januarjem 2024. Ponekod, ne vemo točno kje, pa je svoje dotipkala tudi Mojca.
Trenutno se potikaš na rezidenci na Japonskem. Kako si prišla do te priložnosti in kako dolgo tvoj obisk daljnega vzhoda traja? Ali v sklopu rezidence razvijaš kak nov glasbeni projekt? Če ja, lahko z nami deliš detajle?
Tako je, dovolila sem si tri-mesečno popolno predrugačenje življenja, dinamičnost rutine, prepišnost navdihov. Japonska me je poklicala pred več kot letom dni in intuitivno sem se odzvala, si omogočila način za pridobitev te življenjske izkušnje.
To pišem in pod mano se tresejo motorji tovorne ladje, s katero po valovitem morju plujem do gozdnatega otoka Yakushima.
Za take momente sem vključila svoje antene in povprašala naokoli. V Ameriki bazirana japonska pianistka Motoko Honda, ki sem jo spoznavala po priporočilu amsterdamskega kolega kontrabasista in organizatorja Raoula van der Weideja, je po srečnem naključju vedela za CreativePowerGarage101 in »Pondalize« rezidenco v prefekturi Saitama, Severno od Tokia.
Navezala sem stik, poslala primere svojega dela, opravila video pogovor, dobila vabilo, začela snovati namen in ugotovila, da je najbolj smiselno, da na Japonsko ne grem sama!
Veseli me, da se mi je pridružila skladateljica, pianistka in prijateljica Mojca Zupančič, s katero sva trenutno v procesu skladanja najinega debitantskega albuma, ki bo izšel pri ZARŠ spomladi 2024. Album bi nedvomno skladali, kjerkoli bi se znašli, a nama je čas rezidence omogočil poglobitev in izjemno priložnost sobivanja med nama in najinimi idejami.
Septembra in oktobra sva bili zatopljeni v ideje in kompozicijske osnutke na podeželju, z občasnim pobegom v Tokio, v novembru pa sva ves čas na poti med raznimi kraji. Raziskujeva in nastopava – bliža se najin zadnji, deseti koncert avtorskih kompozicij na Japonskem.
Poprej, zadnjih pet let, odkar skupaj nastopava v duo formaciji, sva vedno improvizirali, v zadnjem letu pa sva se odločili za poglobljeno družno skladanje.
No, to seveda ne pomeni, da se improvizaciji odrekava, ravno nasprotno, služi nama kot neskončen vir materiala in bo vedno sredstvo imanentne povezanosti med ljudmi. Temu sva priča tudi med turnejo, ko si oder na čase deliva z lokalnimi performerji.
Sta si sami organizirali koncerte? V kakšnih vse prostorih sta nastopili?
Sva! Po pravici povedano je bila najina pot na Japonsko velik organizacijski izziv, ki sva ga, poročam z veseljem, uspešno premostili s prijazno pomočjo mednarodne mreže glasbenikov in neskončnim entuziazmom seveda. Zelo pomemben kontakt, ki nama je predstavil ključne like na japonski sceni, je bil Ian-John Hutchinson, ki sem ga spoznala na mesečnem dogodku improvizacije Bulgasari v Seulu, v Južni Koreji, kjer sem raziskovala lokalno eksperimentalno sceno in nastopala skupaj s kolektivom žensk RE#SISTER iz Rotterdama.
Jedro najinih koncertov na Japonskem so bile najine novorojene skladbe, ki sva jih med živimi nastopi vselej pobližje spoznavali. Vsakič, ko sva jih igrali, so se nama prikazale kot bolj barvite in žive, prostori, v katerih so donele, so jih spreminjali in bogatili. Nastopali sva v zelo različnih prostorih – po velikosti, stasu, polnosti, opremljenosti, publiki ipd.
Na primer, predstavljajte si: koncert v podeželskem vrtcu za petdeset živahnih japonskih otročičev; koncert ob koncu rezidence v četrtem nadstropju stavbe z okni namesto sten in vzhajajočo polno luno v ozadju; koncert in delavnico v predavalnici tokijske univerze; koncert v majceni kletni sobi, ki se iz dnevne trgovine s second-hand oblačili z roza-rdečimi psihedeličnimi poslikavami na stenah prelevi v mikro prizorišče (Ootsubunonamida, Kyoto); koncert v drugem najstarejšem alternativnem prizorišču (Pepper Land, Okayama) na Japonskem, katerega šef Iseo Nose je obsedenec s Fluxusom, situacionisti in podobnimi agensi in s katerim s pomanjkljivim jezikovnim znanjem vseeno naveževa prisrčen pogovor, ki me spomni na čarobne čase performative v Modrem kotu v Avtonomni Tovarni Rog; koncert v community centru (nekakšni krajevni skupnosti, Kunitachi), kamor sva grozno zamujali, ker sva se dvakrat izgubili in zgrešili vlake, pa vseeno na samem mestu dogajanja nisva rabili orientacijskih napotkov, saj sva le sledili grozno vznemirljivemu trušču in se tako znašli in medias res nore pustolovščine plesa, kričečega performativnega obmetavanja s piksnami, free jazz bolanije in smeha, ki se tam dogaja enkrat na mesec. Lepo je bilo vstopiti v ta svet, ki nama je poznan, a sva ga tokrat lahko izkusili na drugem koncu sveta. Obstaja v drugačnem kontekstu, njegova prisotnost pa naju ne preseneča.
Z lokalnimi glasbeniki sva igrali nekajkrat: omeniti morava gospo Maso, ki naju je očarala z igranjem tradicionalnega japonskega inštrumenta satsuma biwa, najina gostiteljica na rezidenci Miyuki naju je sprejela v svoj zvočni prostor kota in šamisena, zvočno intergalaktični kvartet v prej omenjeni Ootsubunonamidi z odličnim pesnikom in multiinštrumentalistom Jerryjem Gordonom, prekaljenim trobentačem Christopherjem Frymanom in Mojco na bobnih (klavirja namreč ne najdeš povsod), duo s tubistom (Daisuke Takaoka) in bobnarjem (Koji Ota) v PORT-u v Osaki nas je prestavil v brezčasnost, na zadnji večer na Japonskem pa sva bili presenečeni nad globoko ustvarjalnostjo saksofonistke (Masayo Koketsu).
Ugotovitev, ki se vedno potrdi, je dejstvo, da je glasba resnično univerzalni jezik, sredstvo komunikacije. Kamorkoli greš, srečaš glasbo, srečaš pesem, glas, ritem in flow. Tam in takrat si vedno lahko doma, ne glede na to, koliko kilometrov te ločuje od rodne grude.
Iz naštetih izkušenj ne deluje, da bi doživeli z Mojco strašen kulturni šok. Vsaj kar se tiče glasbe. Kot si omenila, je slednja univerzalen jezik in celo vzporednice z domačimi prostori si našla. Pa vendar … si vseeno opazila kakšno ključno razliko k pristopu do glasbe, načina, kako improvizirajo in kako organizirajo koncerte improvizirane glasbe? Vsaj tistih nekajkrat, ko sta imeli priložnost igrati z lokalci.
Vsi so vedno točni! Koncerti se začnejo ob predvidenem času in trajajo do minute natančno – kot je dogovorjeno vnaprej. Tudi 5-minutni odmor je dejansko toliko dolg. Ko gredo domov, se poslavljanje ne razvleče v nedogled, kot je navada pri nas. Kar se tiče časovnosti tekom performansa, pa seveda tudi oni znajo občutiti vsem poznano brezčasje. Ne vem, če je to brezčasje odsotnost časa ali pa njegova popolna prisotnost. To je dilema percepcije.
Glede inštrumentarija in rabe drugih izraznih sredstev v performansih je treba omeniti, da se iz tradicije japonske performative vleče močna linija v sodobnost. Ples butoh, raba mask in tradicionalnih inštrumentov, kot so šamisen, taiko boben, koto … so pogosto prisotni in se prepletejo z zahodnjaškimi akustičnimi inštrumenti ali pa z nojz mašinami, elektroniko. Tudi risanje v živo se je pripetilo. Opazili sva, da se je v performansih pogosto rabilo različne medije – zvok, gib, beseda, slika in celo vonj. Na čase so bile povezave med temi mediji zelo strukturirane, ponekod pa so mediji in njihovi upravljalci na odru le soobstajali v istem prostoru in času, njihov izraz pa je bil heterogen in meta-interaktiven.
Pričujočim bi se lahko tovrstno izvajanje zdelo popolnoma noro in čudaško, kaj so si mislili zares, pa je povečini ostala skrivnost. Tamkajšnja publika je posebno »lepo vzgojena«. Med nastopi se sploh ne premetavajo. Mirno sedijo in zelo zbrano poslušajo. Vso svojo pozornost namenijo dogajanju, ki se odvija pred njimi. Nimajo tendence po vmešavanju, razen če se to od njih pričakuje. Svoje odobravanje ob koncu performansa izražajo le s ploskanjem, razen v primerih, ko se po nastopih med publiko razdeli vprašalnike, ki jih nato pridno izpolnijo. To je bilo tudi edinkrat, ko sva navzlic jezikovnim preprekam od publike dobili direkten odziv, sicer slabo preveden z internetnim prevajalnikom. Po najinem nastopu so zapisali: “Prosim, še naprej dajajte priložnosti tistim, ki trenutno živijo v miru in so na robu tega, da bi odnehali.”
Radi pa bi poročali tudi o pristnosti scene. Imeli sva srečo, da sva se večkrat znašli v srčiki dogodkovja. Po siceršnjem sosledju mikro šokov spoznavanja japonske kulture, v javnosti konvencionalne in zadržane družbe, sva se med druščino globokih, razigranih in prilično divjih ustvarjalcev počutili sproščeni. Na drugem koncu sveta sva našli gručo ljudi, ki se ne boji eksplicitnih pobegov od nekakšnih normativ obnašanja, splošne zadržanosti in previdne vljudnosti. Drznili so si deviirati od družbenih pričakovanj, saj so bila le-ta v performativnem prostoru zastavljena drugače.
Kaj (če) pogrešaš z Japonske sedaj, ko si se vrnila in kaj si (če) pogrešala iz Slovenije in Nizozemske, kjer živiš in deluješ?
Vsakič, ko potujem na drug konec sveta, fantaziram o tem, kako bi bilo živeti v tamkajšnjem kontekstu. Jasno je, da je vtis, ki ga dobiš, ko si tam le gost, drugačen od tistega živetega, ki se v tebi usede nekaj mesecev po prihodu. Čudovita japonska narava me je ganila in opomnila na lepoto slovenskih gozdov, gora, čistega zraka in vode; ki mi sicer vselej manjka na Nizozemskem, kjer živim že peto leto. Rada se pogosto vračam v Slovenijo, v naravi počivam in kontempliram; ohranjati stik z našo lokalno sceno je zame tudi zelo pomembno. Vsak kraj zveni drugače. Včasih se mi zdi, da obisk koncertov bolje oriše tu in zdaj kot pa površni odgovori na moja poizvedovanja o tem, »kako je zdaj & kaj je novega«. To velja tudi, ko potujem. Izostrim sluh in zbrano izkušam. Vsako potovanje, na katerega se odpravim z namenom, razširi moj vtis, mojo globočino razumevanja človeštva, rahlih nians izrazov, mnogoterosti bivanja v času, ki nam je skupen; v naravi, ki je vseobdajajoča.
Na Japonskem sem pogrešala pogovore. Večinsko so se zgodili fragmentirani, s posredovanjem prevajalnika, kratki in funkcionalni. V resnici vselej pogrešam slovenski jezik, tudi ko živim na Nizozemskem. Misli v maternem jeziku tečejo drugače, notranji monolog je »zvezan« v drug asociativni red. Z Mojco seveda lahko klepetava v neskončnost, teksti najinih skladb pa so, priznam, večinsko spisani v angleščini, saj dejstvo, da delujeva v mednarodnem prostoru, in moja nuja po posredovanju pomenov (tudi z besedami) kličejo po tem. Moram pa priznati, da je moja ljubših dejavnosti, ko se vračam v Ljubljano, improvizacija besedil v slovenščini, v kontekstu performative z lokalnimi glasbeniki in glasbenicami.
Zdaj, nazaj v Evropi, res pogrešam japonsko hrano. Tam sva vsak dan kuhali, pogosto jedli zunaj in poskušali nove, odlične jedi. Slovenske hrane sploh nisva pogrešali (mogoče le klobase in šnops). Fantazirali sva, kako bova elemente japonske kuhinje vključili v svoj evropski vsakdan – riž namesto kruha, uporaba alg, misa, čajev iz fižola … Te sestavine so tu težje dostopne in tako vsaka ne-evropska kuharija terja posebno posvečenost. Še vedno sanjarim o tem, kako vstopim v ogromen supermarket, tam preživim eno uro in kupim naključne sestavine, ker tako ali tako ne vem, katere so oziroma ne znam brati nalepk.
Spomladi izide album z Mojco, ki bo torej skupek kompozicij. Kakšne viže skladata? Bo to jazz? Imata opravka z besedili in o čem govorijo?
Obe se ob glasbenem ustvarjanju ukvarjava tudi s podobami, performansom in/ali tekstopisjem. Mojca je zaključila študij jazz klavirja v Groningenu in pogosto tudi sklada in vodi večje ansamble, jaz pa sem včasih igrala fagot, potem pa za svoj inštrument izbrala glas, nezanemarljive so tudi moje izkušnje z long-form impro gledališčem in poezijo ter radijskim špikeriranjem. Prav ta mnogoterost bogati najin izraz in omogoča sinestezijo zvočne celote, ki se steka v skupen imaginarij. Vsaka skladba je okno v svojstven domišljijski svet, album pa je pravzaprav katalog teh svetov, katerim je skupen magični optimizem, igrivost in neskončna ljubezen do človeka, ki je nesebično povezan z naravo, materjo njegovega izvora. Besedila govorijo prav o temu.
V najinih kompozicijah se poleg človeškega glasu in klavirja pojavijo tudi zborovsko petje, terenski posnetki in zvoki sintetizatorjev. Kar se tiče žanrskih oznak, bova počakali na naše teoretike, da se oni odločijo. Zagotovo pa je, da v najini zvočnosti prepletava elemente jazza, impresionizma, ambientalne elektronske in filmske glasbe, kabareja in radijske igre.
Velik navdih za kompozicijo je bilo bivanje na Japonskem, narava in človek. Poznava se še iz Gimnazije Poljane in sva od takrat dalje izpostavljeni skupnim formativnim vplivom, kot je na primer (performativno) delovanje v Modrem kotu bivše Avtonomne Tovarne Rog, samo-organiziran post-hierarhični tabor Transforma, podzemni sicilijanski svobodni eksperimentalni klub Atelier in Sole in Cantina v Groningenu, multidisciplinarno prizorišče Worm Rotterdam in skupnost žensk in nebinarnih oseb, ki ljubijo zvok RE#SISTER ipd. Poleg skupnega zvočnega in performativnega ustvarjanja v različnih zasedbah (duo, Voronoi Collective, Tututu Orchestra) znotraj omenjenih kontekstov sva na čase tudi združili svoje kuratorske in organizacijske sposobnosti ter napravili dogodke kot so bili: multimedijsko digestivno vezje RADART #11 v Cirkulaciji2, 24-urni post-disciplinarni dogodek 24HOURS v galeriji Sign v Groningenu ter cikel dogodkov poletnega interdisciplinarnega laboratorija ferdo v Ljubljani. Vse te izkušnje naju inspirirajo in so bile esencialne za vzpostavitev skupnega procesa ustvarjanja, ki teče vedno bolj ubrano, ker se bolje poznava in si lahko nudiva potrebno podporo za (so)delovanje, nekakšno meta-infrastrukturo, ki naju omogoča in producira konkretne, materialne rezultate, ki jih boste lahko slišali tudi vi: maja, ko bo najin album izdal ZARŠ.
