Tititi, Izba (Non-Aligned Music, 2025)
Pred dobrima dvema tednoma so nam vrata svoje izbe odstrli Tititi in nas po svojem prvencu Štafelaj izpred treh let ponovno povabili, da se razgledamo preko njihovih sten svobodnjaškega jazza. Ko prestopimo prag, opazimo, da je v tem času prostor doživel preobrazbo. Soba je sicer še vedno polna nam znanih podob; bobenski set Vida Drašlerja, poleg njega lično postavljen kontrabas Jošta Drašlerja, zraven pa še prostor pihalne sekcije s saksofonom in klarinetom Jureta Boršiča; a tokrat poleg že prej umetelno postavljenih inštrumentov v kotu, ki je nekoč samo nabiral prah, opazimo še klavir, za katerim sedi nova četrta članica zasedbe Marina Džukljev. Te se lahko spomnimo že z njihovega debija, ko je kompozicijo dopolnila na uglasbeni poeziji Tomislava Vrečarja, torej v skladbi Tisnikar. Po Joštovem pričanju ob priložnostno obiskanem koncertu v AKC Nama pred nekaj tedni je bilo eno prvih srečanj med Marino in takrat še pihalsko-ritemskim triom v novosadskem – sedaj žal trajno zaprtem – kafiču, galeriji in glasbeni dvorani Izba, ki je na vse njih naredila tolikšen vtis, da se je pri poimenovanju plošče zdelo ime prostora logična izbira.
V svoje zvočne sobane nas kvartet sprejme ob zvokih uvodne eksplozivne kompozicije, naslovljene Ta pesem. Z njeno brezkompromisno energičnostjo v kratkih in silnih hipnotično ponavljajočih se vpihih saksofona in le pomalo spreminjajočo se melodiko ostalih inštrumentov takoj pritegnejo vso našo pozornost. A skladba je le kvartetov strumni pozdrav, s katerim obeležijo našo prisotnost. Plošča pred nami ni radikalno eksplozivna ali pretirano silovita. Kar sledi, je kombinacija nadvse skrbno zasnovanih kompozicij, ki dinamično izmenjujejo svoje glasbene izraze, vanje pa le poredko vložijo enako sunkovitost, s katero so nas pospremili čez albumski prag.
Če je prva plošča poudarjala spontanost, improvizacijo kot odziv na osnovno idejo in značilno kaotično združitev free-jazzovskih nepredvidljivosti z ekspresivnostjo poezije, so glasbeniki na Izbi stopili korak naprej. Vso to navidezno neurejenost so uskladili v dobro premišljene kreacije. Vsak komad otvorijo z motivom, ki se mestoma ponovno pojavi, okrog njega pa gradijo, rušijo in reorganizirajo stene improvizacije. Pogosto preobremenjujoče zvene žanra nam dozirajo postopoma in po malo, album pa postane dostopen tudi poslušalcem, navajenim enostavnejših formatov. Vse je zaokroženo, organizirano in do potankosti premišljeno. Čez kompozicije vseskozi prodirajo Boršičeve pihalne repeticije, ki jih le mestoma nadomestijo solistični vzgibi ostalih inštrumentalistov. Vloge so umetelno razdeljene. Marina poglablja in širi, brata Drašler spremljata in dopolnjujeta, Boršič pa vse skupaj vodi in vleče naprej. Album zveni povezan in celovit, a nekoliko neuravnotežen, saj takšna stilistična odločitev vso drzno dinamičnost, igrivo prepletenost in domiselno vpetost ritemske sekcije v preostalo kompozicijo skrije za zaveso melodičnosti, ki jo lahko odstrejo le najbolj pozorni poslušalci.
Ker pa vsako pravilo določajo izjeme, tudi vloge inštrumentalistov niso zabetonirane v tla in si jih občasno podajajo preko svoje široke zvočne sobane. V vmesnem delu komada Vzravnano vajeti prevzame Jošt Drašler, ki s preigravanjem enoznačnega ritma ustvarja godbeno podstat, na kateri posebej izrazito gradi Marina v razgibano-dinamičnem solo dokazu lastne ekspertize. Prožen odmik od kalupa razdeljenih vlog razvijajo vse do komadov, obarvanih s coltraneovskim izročilom, Srečanje z izogibanjem in Lutkar. Če v prvem med inštrumenti še vedno vlečejo dokaj urejeno rdečo nit zgoščenke, na kateri mestoma nastajajo vozli, se v slednjem ta nit večkrat ovije, globoko preplete in zavozla. Mesta inštrumentalistov, ki smo jih mentalno zelo umetelno razvrstili po prostoru, in naslajanje nad liričnimi kosi kompozicij, ki smo jim zlahka sledili, so bila le še zven preteklosti, ki je znotraj komadov mestoma odzvanjal po robovih izbe. Iz novo nastale rdeče gmote zvoka pred nami valujejo rohneče zavijanje Boršičevega saksofona, odsekano potrkavanje Vidovih bobenskih paličic, Joštovo pretrgano godenje in hitro tonsko nizanje izpod Marininih prstov. Prostor za improvizacijo je sedaj na stežaj odprt; mi pa objestno vdihujemo svežino, ki jo skozi vse vhode prinaša vihar prostega zvočnega kaosa.
Ko se še poslednjič razgledamo preko albumskega prizorišča, nas ponovno serenirajo z uvodno mero zagnanosti, ki se tokrat ujame v vihrajoče zvočne tokove svobodnjaške igre. Kvartet tako zaokroži naš obisk, nam še zadnjič dokaže svoje domiselno razmerje urejenosti in svobode ter nas skozi vrata pospremi očarane nad atraktivno albumsko arhitekturo. Za nami zaprejo vrata svoje Izbe; izbe pravil in prostosti, sproščenosti in poživitve, intuitivnosti in zapletov. Mi pa se, ponovno željni prefinjene gradnje in presunljivih kompozicij, takoj spet oprimemo kljuke vhodnih vrat.
