Echoraum, Dunaj, 17. 4. 2026
Lestvica mojega običajnega kritiškega dometa med frendi je približno taka:
1 to je blo pa res slabo
2 to pa ni blo nč
3 k ti je neroden da si zravn
4 spet so tekmoval (jazzerji)
5 preveč so znal
6 ful so čutl
7 skor bi neki blo
8 neki so zašpilal
9 to je blo pa res dobr
Skoraj še nikoli nisem začutil potrebe, da bi pisal o kakšnem koncertu, tokrat pa me je ta želja spremljala kar nekaj dni. Milo rečeno, nenavadno je, da pišem o koncertu, tik pred katerim sem odigral svoj solistični nastop – očitno je bila potreba (pre)močna. No, kakorkoli, dunajski Echoraum je bil polno zaseden in vnaprej je bilo čutiti ohrabrujočo, brbotajočo energijo z dobro razpoloženo publiko vred. Skoraj triurna tonska vaja je minila brez sicer prepogostih težav. Tonska tehnica je namreč bliskoma razumela moje želje in ideje ter brez hitrice vse brezhibno pripravila. Za izboljšanje zvoka in mojega počutja je imela tudi smiselne predloge, kar bi rad še posebej poudaril.
Tisti večer so celo najbolj neobčutljivi šalabajzerji zaznali, da se zvok zadrge na njihovi jakni očitno kosa z zvokom z odra. Eden tistih čudovitih večerov, ko je res težko, da bi totalno zamočil. V svojem koncertu sem užival, »se popolnoma izgubil« in se spet našel nekje proti koncu, ko sem zafrknil načrtovani tajming zaključka – zadnje dejanje sem le navrgel in si vzel premalo časa za iztek. Ampak, tale intro pišem le zaradi odkritja, ki je sledilo v nadaljevanju večera …
Yii
Laura Zöschg: glas, besedili, mala zvočila, posnetek
Luka Zabric: altovski saksofon, preparacije, besedilo
Zasedba Yii je na koncertni turneji predstavljala album z naslovom The trails of levitating creatures, ki ga poleg možnega spletnega dolpotega nosi borih šestindvajset izvodov kaset. Duo deluje kot organizem, ki ga skozi razpoke med tišino in zvokom sinhronizira skupno dihanje Laure in Luke, kar se lepo kaže pri sinhronih delih. Njuno enoglasje, ki ga prekinja tišina različnih in nepredvidljivih dolžin, je neprisiljeno in popolnoma organsko. Svojo glasbo in njeno govorico, katerima se zdita ravno prav predana, izvajata prepričljivo in povsem nepretenciozno. Nič ni olepšana, je lepa, surova, krhka, drzna, riskantna, hkrati nekam poznana in domač(n)a, a obenem samosvoja, nepredvidljiva in odmerjeno natančna.
S pristopom, ki preseneča, ne gradita struktur v neskončnost proti vrhuncu, temveč jih postopoma in premišljeno razkrajata, kot bi hotela preveriti, kaj ostane, ko se vedno znova dotakneta roba tišine, v kateri sta napetost in prijetna toplina, kar prinaša kontrapunkt, ki meče iz udobnega ravnotežja. Skupaj ustvarjata polje, v katerem zvok ni več samo zvok, temveč sled procesa, trenutka in odnosa. Njune kompozicijske postopke in improvizacijo vodi zelo natančno poslušanje (zdi se, da tudi čutenje) in pozornost prepoznavanja primernega trenutka. Vsak šum in premik nosita svojo težo in s prepričljivo prezenco polnita prostor. Le malo je naključnega, a kljub temu se zdi vse čisto slučajno.
Vse skladbe so naslovljene. Napovedujeta jih z zmerno prikupno zadržanostjo in jih smiselno tudi zaključujeta. Uporabljata konvencionalne tehnike, iz katerih na različne načine prehajata v lastno govorico, ki jo brez dvoma zelo resno raziskujeta in preizkušata, kar skladbam doda nujno in potrebno avtorsko svežino ter jih nasploh večplastno osredišči in osmisli.
Laura poje. Toda glasu ne uporablja le kot nosilca melodije, tona, pomena ali besede, temveč tudi kot generator zvoka, vir šuma, poka, šepeta, mikrotonalnih premikov, nadzorovanega lomljenja glasu in še česa. Ustvarja občutek odločnosti, krhkosti, bližine in dostopnosti, česar pa ne izkorišča le kot efekt, temveč kot enega od osnovnih gradnikov dialoga z Luko. Kar ustvari, zveni kompleksno in bogato, izvajanje samo pa deluje lahkotno. Lukin saksofon pogosto zveni večglasno. Sega od subtilnih zračnih tonov, nestabilnih nastavkov, različnih udarov z jezikom, s preparacijami ustvarjenih kontroliranih interferenc, vdihovalnega zvena, growlinga (med igranjem v ustnik spušča glas iz grla), krožnega dihanja, pa vse do konvencionalnega monofonega zvena saksofona. Njegovo igranje ne temelji na fraziranju, temveč na oblikovanju zvočnih stanj, ki jih modulira z mikroskopskimi spremembami pritiska na zaklopke in z vstavljanjem različnih predmetov v odmevnik saksofona. Posebno izstopa njegovo poigravanje na robu med tonom in šumom. V vse skupaj zna nenadoma vplesti melodične fraze.
Njuna inštrumenta se močno prepletata in zapletata, da je včasih težko razločiti izvor posameznega zvoka. Glas občasno prevzame teksturo in funkcijo saksofona, saksofon pa zazveni kot glas. Brišeta mejo med inštrumentoma in ustvarjata skupen, hibriden zvočni prostor, ki temelji na kontroli in hkrati na odprtosti za nepredvidljivo. Tako vzpostavita izjemen spoj spontanosti in preciznosti, organskosti in discipline, igrivosti in tehnične izpopolnjenosti, hkrati sproščenosti in kompozicijske strogosti, impulza in partiture. Pravo veselje je bilo opazovati tudi (pre)malokrat slišan preplet hkratnih zrelosti in mladostne zvedavosti.
Če se vrnem k svoji lestvici: to ni bil večer, ko rečeš »neki so zašpilal« ali »to je blo pa res dobr«. To je bil tisti redkejši primer, ko nič ne rečeš. Si inspiriran, presenečen, potem zamišljen, začaran in prijetno zmeden. Komaj čakaš, da boš čimprej spet s svojim inštrumentom.
