Morda se o tem res ne piše veliko, a v glasbeno-novinarskih krogih že nekaj časa brbota debata o aktualnem pozicioniranju tega foha, o ustreznosti gest, metod in obče drže na »sceni« delujočih akterjev. Ob čedalje večji dostopnosti glasbe, večjem pregledu in dostopu do najrazličnejših, v realnosti včasih tudi izrazito lokaliziranih trendov, mikro žanrov ipd. ter dejstvu, da ima v dobi raznorodnih spletnih forumov in diskurzivnih kotičkov lahko vsak čisto relevantno (večkrat tudi povsem sofisticirano razdelano in artikulirano) mnenje o določeni muziki, se porodi vprašanje o dejanski vrednosti tradicionalnega glasbenega novinarstva, etabliranih recenzentskih formatov, tudi denimo o zamenljivosti tovrstnega dela v luči vedno bolj opaznih umetno-inteligentnih generatorjev besedil in drugih podobnih rešitev. Za ljudi, ki se s tem – eni bolj, drugi manj profesionalno – ukvarjajo, so to zagotovo izredno pomembna vprašanja, zato se jih je treba lotiti resno in čim prej.
V pričujočem komentarju zgornjih reči ne bomo globinsko zapopadli, saj se nam je ob tem, ko smo se vprašali, ali od domače glasbeno-kritiške grude res lahko pričakujemo kakršenkoli resen diskurz ali angažma v tej smeri, vse skupaj nekoliko obrnilo. Trenutno se namreč zdi bistveno bolj ključno, da izpostavimo kontradikcije oz. recimo temu kar malomarno ali ravnodušno dispozicijo domačega glasbeno-novinarskega polja, torej tistih ključnih reči, ki jasno kažejo na to, da resnejših diskurzivnih (še manj pa praktičnih) premikov v bližnji prihodnosti preprosto ne gre pričakovati. Naj pa, preden se česarkoli lotimo, še opozorimo, da vse, kar sledi, nikakor ne gre brati kot kakšno golo, moralistično kritiko trenutno aktualnih glasbenih novinarjev, novinark, kritikov, kritičark. Zavedamo se, da gre tu za bistveno širše trende, vsekakor predvsem simptome trenutnih družbenih razmerij in občega pozicioniranja oz. sploh pojmovanja kulture, umetnosti ipd. v institucijah in aparatih liberalnih kapitalističnih demokracij. Naš cilj je pričujoče trende obelodaniti, predvsem z namenom več kot potrebnega odpiranja diskurzivnega polja, ki v idealnem epilogu obrodi tudi praktične korake k za vse koristnejšemu delu.
Začeti velja pri načinih obravnave glasbe in z njo povezanih dogodkov, takšnih in drugačnih organizacijskih angažmajev, promocijskih pobud ipd. Nekoliko turobno je opazovati postopanje večine domače glasbeno-kritiške srenje, ki, mimogrede, velikokrat nima večjih težav z, vsaj deklarativnim, zastopanjem t. i. »proti-sistemskih«, »alternativnih« političnoekonomskih pozicij, ko se preprosto ne zna pokončno (ali sploh kakorkoli) opredeliti do nekaterih, sicer jasno problematičnih, izkrivljenih pojavnosti na področju kulture, umetnosti – tudi glasbe torej. Vzemimo denimo nedavno odprto razstavo Slovenski punk in fotografija, ki v prostorih Cankarjevega doma »povezuje fotografijo z različnimi vidiki slovenskega punk gibanja v obdobju od leta 1977 do sredine osemdesetih let ter tudi obdobja pred punkom in po njem«. Vse, kar smo dobili od poročanja o tej razstavi in o oblikovanju, kuriranju vsebovanih idej slednje, so bili bodisi goli promocijski teksti bodisi brezzobi intervjuji, razna pocukrana poročila. Kako neki se lahko zgodi, da ni bilo niti besede posvečene recimo jasni kontradikciji: razpiranje v objektive ujetega proti-inštitucionalnega patosa pankerskega gibanja v prostorih največje državne kulturne ustanove; pa precej sprevrženem poskusu aktualizacije taistega gibanja in subkulture s fotografijami koronskih petkovih protestov, ki so bili v najboljšem primeru antijanšistični, nikakor in v nobeni instanci pa proti-sistemski, proti-inštitucionalni ali karkoli temu podobnega? Še dlje, kako neki so o vsem zgornjem imeli več pronicljivega povedati povprečni Facebook komentatorji in drugi spletni poročevalci? Mar je funkcija glasbene kritike, novinarstva res zgolj profesionalno podaljševanje PR tekstov in popolnoma brezzobo, farsično pokrivanje še najbolj očitno umetno proizvedenih pravljic o glasbeni edinstvenosti, organizacijski izjemnosti?
Podobno je tudi pri drugih rečeh. Najbolj očitna so denimo visokoleteča in izrazito nepremišljena upravljanja s pojmi, kot so »alternativno« ali »avantgardno«. Pri obravnavi določenih, trenutno aktualnih »scen«, skupnosti, je označevalec »alternativno« postal nekaj krčevito praznega, nekaj, kar napeljuje na domnevno kategorično »drugačnost«, na prekoračitev mainstreamovskih trendov in tehnik koncertne organizacije, diseminacije glasbe, sploh razumevanja glasbe kot take, a se, ko pogledamo bolje, zvečine udejanji zgolj v ideji o zvočni nekonvencionalnosti, čudnosti, skratka nečem, kar naj bi v glasbenem smislu bilo bolj sofisticirano, bolj komplicirano, manj razumljivo povprečnim naivnim množicam in na ta način kao drzno, celo subverzivno. O tovrstnih oz. podobnih idejnih trendih je nedavno pisal Primož Krašovec v poglavju knjige Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin, naslovljenem Molekularni kapitalizem Ljubljane, katerega vsled pronicljivosti zapažanja v nadaljevanju kar citiramo: »Poudarjanje ločnice med square/korpo ter hip/alter kulturnimi prostori in praksami prikriva dejstvo, da alternativna kultura ravno ni socialistični kombinat, ki bi ponujal mešanico folklorne in narodnobuditeljske glasbe ob prižganih lučeh in uživanju industrial grade etanola, temveč najbolj avantgardna in cutting edge oblika kapitalistične kulture, ki je tako privlačna ravno zaradi tega. Res je sicer, da se v njej pretaka manj denarja kot v square komercialnih radijskih postajah, barih in diskotekah, a kriterij kapitalističnosti (vsaj v tem primeru) ni nujno toliko količina prisotnega denarja kot oblika izvajanja kulturnih praks – ta v primeru hip alternativne kulture pomeni hitro in intenzivno delovanje konkurence. Še več, kriterij komercialnosti prikriva tudi to, da hip molekularni kapitalizem prestopi meje strogo ekonomskih dejavnosti (kot dejavnosti, ki vključujejo denarno menjavo). V hip mikrokulturah so tudi oblike socialnih menjav, nihanja v popularnosti, dinamika trendov in okusa, privlačnost notranje opreme določenih prostorov ter modne estetike strukturirani kot trgi, ki jih določa konkurenca, le da valuta ni (izključno) denar, temveč (tudi) popularnost, privlačnost in coolness oziroma hipness.”
Zdi se, da domača, nad muzikami navdušena gruda, še najbolj nujno potrebuje pripoznanje in neprestano, čvrsto preizpraševanje tovrstnih diskrepanc. Vsekakor bolj kot nebroj bombonjer »recenzij« plošč in koncertov brez najmanjše čuječnosti za materialne razmere, ki globalno razpršitev določene muzike sploh omogočajo, ki izdolbejo organizacijsko in estetsko dispozicijo neke »scene« oz. momentalne navdušenosti nad določenim tipom glasbe. Preprosto ni dovolj, da se, recimo, aktualno vročično fascinacijo nad domačim powerviolence brbotanjem zajame zgolj površinsko, brez razmisleka o tem, od kod ta muzika sploh prihaja, kakšni so nameni, politike akterjev, od kod, denimo, radikalna apolitična zasnova in očiten zanos za bohotna ironična predrkavanja. Slikovite, od okrasnih pridevnikov razpokane recenzije danes zlahka pišejo chat boti.
Podobno je s festivali in raznimi vključenimi diskurzivnimi konferencami. Tudi te se povečini obravnava plehko in na prvo žogo. MENT je recimo najboljši domač primer širših trendov neoliberalizacije festivalskih organizacijskih angažmajev (t. i. showcase festivalov), idej o poziciji in vlogi muzičistov, bendov v družbi in reševanju njihovih ekonomskih stisk, zagotovo pa tudi izvrsten primer uklanjanja izključno hedonistični, hiperpotrošniški logiki odnosov do umetniške in/ali kulturne produkcije, ki se najbolj vidno udejanjijo v ideji o neskončnih možnostih izbir kot o idealu konsumpcije, sploh pa v samem osnovanju festivala kot ogromnega tržišča, kjer na eni strani t. i. »profesionalci« novačijo ambiciozne izvajalce (v resnici tiste, ki so za nadaljnje trženje in ustvarjanje znamke najbolj atraktivni), v tem primeru potisnjene v brezpogojno in nezdravo tekmovalno vnemo, na drugi pa obiskovalci ihtavo letajo od prizorišča do prizorišča, z željo požreti kar največ muzik, ki so na voljo. Konferenčni deli tovrstnih festivalov so na drugi strani nemalokrat deklarirano zavzeti za obravnavanje vprašanj o izrazito prekarnem družbenem položaju neodvisnih glasbenikov in založb, za pretresanja jasnih monopolov moči v večjih zahodnih metropolah, a v resnici polni raznih diskurzivnih perverzij o spodbujanju podjetništva med vzhodnimi izvajalci, bendi in reševanju prekarnosti neodvisnih muzičistov z vpenjanjem v dodatna prekarna razmerja in stanja neprestane borbe za prodor na trgu, ne glede na ceno.
Od kritiške srenje pa zopet nič kot prazne hvalnice, šuplje priče, če želite. Preprosto nujno bi se bilo zoperstaviti tovrstnim pobudam in najmanj obelodaniti več kot očitno nezmožnost obhoda že vzpostavljenih institucionalnih okvirjev in izhajati iz realnih potreb glasbenikov (se pravi tistih, ki niso povezane s fantazmo o triumfiranju na trgu) pri debatah o reševanju ekonomskih in drugih stisk, pa tudi o sami družbeni vlogi sodobnih neodvisnih muzičarjev, še zlasti tistih lociranih na lokalnih in svetovnih periferijah. Prav tako bi bil že čas, da se konkretno premisli o hedonistični, predvsem pa izrazito fetišizirani naravi aktualnih načinov uživanja glasbe in pod vprašaj postavi moduse koncertne in festivalske organizacije, ki se na slednjo naslanjajo.
Dajmo se že enkrat vprašati, kaj denimo za glasbeno dogajanje, za svet glasbe pomenijo politike mestnega upravljanja, ki so zrušile Rog, ali zakaj koncertnih prizorišč na Metelkovi ni in bržčas vsaj še dolgo ne bo doletela podobna usoda. Poslušanje glasbe, obiskovanje koncertov, naš vsakdanji stik z njo je skratka treba politizirati, saj v nasprotnem primeru ostanemo promotorski hlapci festivalskih organizatorjev, promotorjev, karierističnih menedžerjev in referenc za samozaposlene v kulturi. Edini način, kako lahko domača glasbena kritika prekorači vsebinsko plehkost in svoje redundantne metode glasbene obravnave, ki jih danes tako ali drugače najdemo na vsakem spletnem kotičku za glasbene navdušence, so resne, zobate analize z jasno senzibilnostjo za družbenopolitične dejanskosti, ki neumorno opozarjajo na protislovja angažmajev lokalnih akterjev, glasbene industrije itd.
