Zlatko Kaučič: Inklings (Fundacja Słuchaj, 2024)
Zlatko Kaučič je svoje pomembne obletnice vedno obeležil z izdajami bolj ali manj zajetnih kovčkov (kot je sam simpatično poslovenil izraz cd box). Tako je ob 30-letnici glasbenega delovanja leta 2010 objavil trojni album Koncerti ob 30-letnici s posnetki nastopov z različnimi formacijami, med drugim v kombinaciji z legendarnim Petrom Brötzmannom. Slabih deset let zatem, leta 2018, je obelodanil kar petorni več kot primerno naslovljen album Diversity, na katerem najdemo velikane improvizacije in novega jazza, kot so Evan Parker, pokojni Johannes Bauer, Lotte Anker ali Agustí Fernández.
Slednji je prisoten tudi na zadnjem obletniškem albumu, Inklings, ki ne beleži obletnice delovanja, ampak Kaučičev osebni praznik, lanskoletno 70-letnico. Album je tokrat četverni in tako kot omenjena kovčka prinaša koncertne posnetke, nastale večinoma na festivalu Brda Contemporary Music Festival (BCMF), ki ga naš bobnar in tolkalec vodi vrsto let. V Brdih so nastali trije od štirih albumov iz pričujočega kovčka, četrti pa prinaša posnetek z nastopa na Ljubljanskem jazz festivalu. Inklings je lep dodatek tako prejšnjima kovčkoma, kakor tudi sicer bogati Kaučičevi diskografiji, saj ob tem, da beleži njegova izredno uspela sodelovanja z vidnimi mednarodnimi glasbeniki, lahko služi tudi kot dokument gostovanj le-teh pri nas.
Prav vse posnetke odlikuje odlična produkcija, saj ima poslušalec občutek, da se nahaja na koncertu in da je priča živemu, neposrednemu muziciranju. Pri večini gradiva je kot snemalec in oseba, ki je poskrbela za miks in mastering, podpisan Iztok Zupan, pri enem albumu pa je bil snemalec Ajk Vremec. Kot izvršni producent vseh štirih plošč je podpisan Maciej Karłowski, vodja prestižne poljske založbe Fundacija Sluchaj!, ki je album založila.
Štirje albumi prinašajo prav toliko posnetkov živih nastopov, na katerih je Kaučič muziciral s svojimi glasbenimi tovariši, na vsakem albumu v različni formaciji. Dva dua, dva tria. Albumov se ne bomo lotili glede na njihove zaporedne številke, marveč bomo upoštevali lastne poslušalske preference. Tako smo kot prvemu prisluhnili Kaučičevemu sodelovanju s španskim pihalcem Rodrigom Amadom, ki smo ga v zadnjih letih imeli priložnost pri nas večkrat poslušati. Gre za tretji album iz kovčka; naslovljen je Free Fall I – IV in na njem slišimo scenosled štirih skladb, kakor sta jih Amado in Kaučič odigrala na festivalu BCMF.
Kot rečeno, smo Amada smo v zadnji letih imeli priložnost večkrat poslušati na naših odrih (z zasedbama The Attic ter nato še The Bridge tako v Cerknem kot Ljubljani), še pred temi špili, leta 2020, pa se je predstavil na festivalu BFMC, na katerem je odigral ognjevit in navdihnjen duo s Kaučičem, ki ga zdaj lahko poslušamo kot del tega četvernega albuma. Naslov Free Fall lepo odraža princip delovanja obeh mojstrov; spodaj podpisani se spomnim, ko je Kaučič nekoč razlagal, da v svoji šoli mlade glasbenike ponavadi porine v zanje neznano situacijo in preprosto pove: plavaj. Primerjava ni za lase privlečena (no, s to razliko, da gre za dva veterana in ne neizkušena glasbenika), saj je tako za Amada kot našega glasbenika bilo to prvo srečanje oziroma skupno muziciranje.
Že prvi del naslovne skladbe daje naslutiti, v kaj se bosta podala španski in naš veščak: navdihnjeno svobodnjaško muziciranje z obilo spontanimi dovtipi, vzgibi, motivirajočimi potezami vsakega od glasbenikov, s katerimi bo spodbudil soigralca, da še bolj sega v drzno in nepoznano.
Zadnja, najdaljša skladba oziroma zadnji del skladbe Free Fall se začne slavnostno, z Amadovo premišljeno, počasi se razvijajočo linijo, ki je sprva lirična in malce lenobna. Kaučič le na začetku malo potipa opne in zaropota s činelo, potem pa Amado skoraj sedem minut sam plete melodijo, ki jo spretno gradi od rezkih in zateglih tonov do saksofonskih vriskov in krikov. Po nekaj minutah, v katerih se je saksofonist prepušćal razigranemu soliranju, se mu Kaučič pridruži s polno močjo in začne ritmično podpirati in bogatiti skladbo. Nekje na polovici skladbe se naš tolkalec razživi in prevzame glavno in glasno besedo; večslojni ritmi, ki jih ustvarja z zgoščenim udarjanjem po opnah in robovih bobnov, ustvarjajo napetost in gostijo skladbo. Poslušamo silovito in huronsko saksofonsko rjovenje, ki ga podpira prava povodenj Kaučičevih ritmov; sunkovito, hitro, nepredvidljivo … ko se sklepni – kratek in doživet – Amadov krik izvije iz saksofona, ga Kaučič sprejme z miniaturnim tušem po činelah in tako malone neobvezno zaključi izredno zahtevno in navdihnjeno muziciranje s španskim saksofonistom.
Na prvem albumu kompleta, naslovljenem VENČKO (posvečen je spominu na Venceslava Pajntarja-Venčka), se Kaučiču pridruži norveški tenorski in sopranski saksofonist Torben Snekkestad. Štiri skladbe, naslovljene po treh zlogih imena Venčko in samemu imenu (VE, VEN, VENČ ter VENČKO), se ne razvijajo kot svojevrstna suita, kot bi nemara pomislil glede na naslove. Vsaka stoji trdno zase, a v zaporedju tvorijo zvočno popotovanje in potopitev v možnosti in razsežnosti proste improvizacije. Še posebej se oba glasbenika izkažeta v skladbi VEN, ki brsti od invencij in domiselnih mediger. Skladba se odvija počasi; saksofonist iz svojega glasbila izvablja narezljane tone, ki jih prebadajo zvoki vdihov in izdihov. Ti se dostikrat iztečejo v malone melanholičen krik, ki se potem nadaljuje v staccato linije, ki se po prostem navdihu vzpenjajo in padajo. Kaučič se poslužuje številnih tehnik in pristopov, od škrebljanja po činelah prek poudarjanja premolkov do energičnih ritmičnih kanonad, ki se znajo hipoma spremeniti v komaj slišno ritmiziranje.
Naslednja skladba, VENČ, se začne z otožnim, jokajočim saksofonom in razdrobljenimi ritmi, v to komaj nakazano temo pa naš bobnar parkrat zavpije, pravzaprav zakliče ime Venčko. Od vseh skladb s tega albuma je ta najbolj lirična, nežna, iščoča. Kaučič igra na činele kot na gonge, lovi njihov odmev in ga usmerja. Snekkestad se prepušča toplim, globokim tonom, ki jih spretno preobraža v zvoke, podobne kaki ljudski piščali. Tudi bobnarjevi ritmi mestoma prikličejo plemenske rituale. Po tej umirjeni, a ves čas nemirni skladbi se album zaključi z večslojno naslovno skladbo. Vrtoglave saksofonske krožne linije se razpletajo v mehkobne melodije, ki jih Kaučič podpira včasih z energičnim, včasih pa s pritajenim bobnanjem, ki podčrtujejo prepletajoče se saksofonske linije, ki begajo sem in tja. Sliši se, kako sta (bila) oba zelo razpoložena za izmenjavo misli in idej ter nepričakovanih zasukov.
Na drugem albumu se predstavi prvi od dveh triov,v katerem sta ob Kaučiču trobentač Axel Dörner in kontrabasist Tomaž Grom. Naslov Tiha misel zablestela – suita je povzet po Kosovelu. Velja spomniti, da je Kaučič v preteklosti večkrat posegel po verzih naših pesnikov (že na prvencu Round Trip Gradnikovih, kasneje tudi Kosovelovih, pa Strnišovih, Zajčevih in drugih), vendar tukaj ne bomo slišali Kosovelovih verzov ali cele pesmi, saj gre za njeno inštrumentalno uglasbitev ali, morda bolje rečeno, osmislitev. Glede na to, da je ta album najbolj eksperimentalen, avantgarden, se zdi izbira Kosovelovih besed več kot primerna.
Improvizacija, s katero trojica splete 36 minut dolgo skladbo, se naslanja bolj na tako imenovano neidiomatsko prakso kot na jazzovske pristope. Od vse glasbe z albuma je ta kos nemara najbolj nepredvidljiv, čeprav igrajo glasbeniki popolnoma ubrano in skladno. Od trobentačeve mikrotonalne pirotehnike se skladba kot kakšna preja razstira v vse smeri, od skorajda umiritve prek nemirnega brbotanja do piskajočih vrhuncev. Ob bok Dörnerjevim ekspozicijam sta Grom in Kaučič ves čas na preži, ne le s podpiranjem gmote zvokov, pač pa z dodajanjem okraskov, ovinkov, novih križišč in presečišč, ki skladbo nenehno na novo vzpostavljajo, obenem pa spreminjajo njeno središče. Ambiciozna skladba, ki nas ves čas bega s svojim vrtoglavimi menjavami tempa, barve in dinamike.
Album, ki si ga je podpisani privoščil kot zadnjega, je prav tisti, po katerem je poimenovan kovček, torej Inklings. Angleška beseda, ki pomeni nekaj kot slutnjo ali namig, se nam zdi nadvse primerna za početje ne le tega tria, marveč za vse, kar slišimo na tem četvernem albumu. Spet poslušamo trio. Ob Kaučiču muzicirata Agustí Fernández za klavirjem in Barry Guy na petstrunskem kontrabasu. Z obema je že snemal; s Fernándezom sta v duu posnela album Sonic Party (posnetek mariborskega koncerta), z Guyem in njegovo glasbeno tovarišico, violinistko Mayo Homburger pa je Kaučič posnel album Without Borders, ki je leta 2017 izšel pri isti založbi, ki je izdala pričujoči kovček. Posnetki za Inklings so nastali leta 2023 na ljubljanskem jazz festivalu, ko je trio nastopil v štihovi dvorani Cankarjevega doma.
Fernándezov klavir zvončklja kot kaka starinska glasbena skrinjica, kontrabas mu daje oporo v opotekajočih se melodijah, bobnar pa drobi ritme, ki jih polaga na različne činele in jih hkrati množi. Kompleksno večslojno naslovno skladbo trio ponudi v pet po vrsti oštevilčenih delih, vmes in na koncu pa slišimo dve skladbi, ki jih podpisuje Fernández, a o njiju nekaj več kasneje. Vrtoglavo in perkusivno igranje pianista je več kot dobra podlaga za intervencije in barvanja s kontrabasom in bobnarsko baterijo. Kaučiču izjemno ustreza perkusivno prebiranje po tipkah, kajti vanj vešče umešča lastne neujemljive ritmične obrazce, ki se pnejo od drobnih okraskov do silovitega ropotanja. Guy, podobno kot Kaučič, v strogo, a spet tudi zelo zračno pianistično strukturo vpleta svoje vibrirajoče in brneče strune, zaradi česar se občasno zdi, da ogrodje skladbe kar plava, se ziblje sem in tja in poslušalcu nikoli ni jasno, kam in kako se bo skladba usmerila.
Kot omenjeno, je pet delov skladbe Inklings prekinjeno s skladbo Fernándeza (Cam Ram), še ena njegova (La Niña De La Calle Ibiza) pa zaključi album in s tem tudi kovček Inklings. Obe se slišita kot kaka pozabljena klasika iz časa romantizma ali, še bolje, kot tipično netipična ECM-ovska skladba, ki s svojo liričnostjo ter krhkostjo in nezemeljskostjo kar kliče k sanjarjenju z odprtimi očmi.
Ime tega tria in celega kovčka je recenzenta spomnilo na literarno združbo, zbrano okrog Tolkiena, ki se je imenovala enako, obenem pa tudi na Tolkienovo zgodbo Drevo in list (pri nas je prevedena v istoimenski knjigi). V njej je govor o slikarju, ki ni mogel dokončati slike, dokler ni na njej iz(po)polnil čisto vsak detajl. Ko je slikal drevo, je moral posebej do pičice narisati tudi vsak list posebej, od peclja do zadnje žilice. Tako se razvija tudi glasba tega tria, treh mojstrov intuicije in spontanih intervencij, ki drug drugega podpirajo in nadgrajujejo ter poskrbijo za vsako, še tako majhno dlačico na listu razvejanega zvočnega drevesa. In ko že govorimo o likovnih zadevah: občutek izjemne izdaje dopolnjujeta krasna ovitek in oblikovanje (kot avtor je podpisan SEMAFOR), narejena v duhu znamenitih poljskih jazz plakatov.
Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
