Na tej povezavi, v rubriki Zvočni zapisi – Misli(ti) v zvoku, oz. na zgornjem playerju lahko najdete posnetek debate z grobim osiščem v konceptu fetišizacije glasbe in vseh implikacijah. ki zadevajo prakse poslušanja, vloge glasbene kritike/novinarstva, ekonomskega vidika glasbeništva in sploh preživitvenih strategij glasbenikov. Debata je bila posneta v prostorih Radia Študent, sodelovali so nekateri, predvsem mlajši člani aktualne glasbene redakcije.
S pojmom fetišizacija se v tem primeru meri predvsem na proces, kjer konkretni družbeni odnosi, povezani z glasbeno produkcijo, postanejo zamegljeni, čemur logično sledi obravnava glasbe kot docela komodificiranega produkta, domnevno ustvarjenega v nekakšnem vakuumu, in tako nevezanega s političnimi, ekonomskimi in drugimi družbenimi realnostmi določenega časa in prostora. V tem oziru nas razmislek lahko pelje v mnoge smeri. V enem pogledu gre denimo razmisliti o izvažanju določenih muzik in ustvarjalcev iz zahodnih gospodarskih centrov, se pravi ZDA, Anglija, Nemčija itd., in sploh o načinih diseminacije glasbe v kontekstih močnih medijskih monopolov, kapitalske veličine v glasbeni industriji določene države ipd. Skratka, potreben je poglobljen in koncizen razmislek o glasbi, s katero nas vsakodnevno bombardirajo, ampak predvsem v relaciji do svetovnih političnoekonomskih dejavnikov in oblik nadvlade, moči. Poleg tega pa je treba razmisliti tudi o realnih implikacijah tovrstne, recimo temu kulturne odtujitve od domačega prostora, domačih skupnosti.
V drugem pogledu in zopet v oziru na komodifikacijo se lahko ozremo na preživitvene strategije bolj ali manj profesionalnih glasbenikov in kako so, če si želijo tržnega preboja in vsaj približne ekonomske emancipacije, primorani tudi sami svojo glasbo misliti kot produkt in v veliki meri pozabiti na svoje pozicioniranje v lokalni skupnosti (in na politiziranje taistega pozicioniranja), na dejansko družbeno vlogo glasbe, ki jo delajo, torej tisto vlogo, ki ni povezana z menjalno vrednostjo in kazanjem mišic na trgu. Je tovrstna ekonomska »emancipacija« res nekaj, kar bi morali spodbujati? Je vpletanje glasbenika, benda, v svetovno-tržne tokove in v – osnovi absolutno vedno nesorazmerna – razmerja s kapitalskimi akterji glasbene industrije res lahko sredstvo kakršnekoli emancipacije, izboljšanja življenjskih pogojev glasbenika?
V debati je bilo izpostavljenih nekaj od zgoraj navedenih premislekov in še več. Vabljeni k poslušanju!
