Dnevnik turneje Razsrediščenje: Ana Kravanja in Martin Küchen, 14.–23. 3. 2026
14. 3.
Kreativna cona Vrtojba, Vrtojba
Martin: Tovornjakarji se srečujejo tik ob meji z Italijo. Bencinska črpalka, ki je odprta 24 ur na dan. Najboljši piščančji golaž v milijon letih. Najboljši gostitelji, prepir zaradi bobnarja metalca, ki z dvojno pedalko nažiga v sosednjem kontejnerju.
Najin prvi skupni koncert v življenju. Odigrava strnjeno improvizacijo z veliko tišine, osredotočeno samo na violo in saksofon.
Večer se je korak za korakom zdel, kot da nam bo ušel iz rok, pa na koncu le ni.
Bele magnolije, podarjene od drage prijateljice.
15. 3.
DobiaLab, Staranzano, Italija
Ana: Po spominskem izletu na planoto nad Štanjelom, kjer sva leto prej prvič zaigrala skupaj pod hrastom, jo mahneva čez lepi Kras v Italijo. V objemu afriške glasbe in v pričakovanju velikanov jazza v mestu odigrava tri improvizacije. Obisk je bogat, publika vedoželjna in entuziastična. Presenečena nad nepričakovanim obiskom prijatelja Henryja iz Istre, ki je priletel z juga Italije naravnost na najin koncert. Z okusom paste di noci e radicchio se odpeljeva proti Ljubljani.
16. 3.
Rojišče – KVŠ Zakon, Vrhnika
Martin piše dnevnik, navadno takrat, ko Ana vozi.
Martin: Dež nas je, kadilce, ustavil pri vstopu v ritual.
Hvrenika (Ana: Martin želi reči Vrhnika, pa se mu to ime vsakič malo izmuzne.)
Pravkar se je končal še en koncert. Spakiram in poiščem zunanji prostor s streho. Nato pa se mi po pogovoru z osebo iz občinstva – klavirskim tehnikom – nenadoma pojavijo sanje o posedovanju Bösendorferja, nato pa še stara fantazija: da bi podedoval tisti Steinway iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je nekoč pripadal mojemu dedku …
Po koncertu sledi prijeten pogovor z znanci in prijatelji v hotelu Mantova. Anina vožnja je neverjetno gladka. Pritožuje se, da premočno loputam z vrati avtomobila. Tega še vedno ne razumem. Da zapreš vrata, jih moraš zapreti. Ne more biti enako kot takrat, ko jih odpreš. Uganka raznolikih sil …
17. 3.
Detonacija – Layerjeva hiša, Kranj
Martin: Gore vse naokoli, zasneženi vrhovi. Svež zrak in sprehod v staro mestno jedro. Layerjeva hiša, obnovljen srednjeveški stolp z neverjetno akustiko – ves iz lesa, z zelo visokim stropom. Zvoki lahkotno in vedno bolj brez napora ustvarjajo svoje prosto lebdeče piramide v zraku. Sprevračajo se od vsepovsod: med občinstvom, med nama, v svetu.
Zgoraj na vrtu najdem vrček lokalnega kranjskega piva. Nekaj občinstva ostane zunaj, pogovarjamo se o sreči v glasbi. Kako pomembna je. In kako nesrečni smo včasih vsi – občinstvo, glasbeniki – ko sreča ne vstopi v glasbo …
Nocoj smo imeli vsi srečo. Tista blažena stvar, imenovana »sreča«, je udarila kot svetel blisk med tem zvočnim dogajanjem, ki ga imenujemo »koncert«.
18. 3.
Zavod Daljnogled x eMCe plac, Velenje
Martin: Na poti obiščeva Anine prijatelje v hribih blizu Velenja, sprehodimo se ob jezeru.
Koncert v mladinskem klubu eMCe. Otrok v občinstvu. Do zdaj vsak koncert vključuje preprogo, dva stola, kar nekaj činel, bobnov, flavt, saksofon in violo/violino.
Z Ano se izmenično premikava s stolov na tla, sede na kolenih, in igrava zvočila, tolkala ter flavte – nato pa se spet vračava na stola, kjer poprimeva za violino in saksofon. V poljubnem zaporedju …
Žiga Jenko je čudovit gostitelj tega večera. Nežen, prijazen, poln duhovitosti. Preden naslednji dan odideva proti Mariboru, se z njim usedemo na vrt in se pogovarjamo o čebelarjenju, tekmovanju v lokostrelstvu ter o izdelkih iz čebeljega voska – Žiga se z vsem tem ukvarja hkrati in, kot kaže, zelo uspešno.
Njegova psička Daisy je videti nekoliko žalostna, ko se končno posloviva … pretvarja se, da naju ne vidi odhajati.
19. 3.
Kibla, Maribor
Martin: Rojstni dan mojega najmlajšega sina.
Konec ramadana.
Maribor.
Pri prijaznem starejšem uličnem prodajalcu najdem steklenico dobrega domačega hruškovega žganja. Pogovarjava se v nemščini.
Galerija Kibla. Na stenah precej velikega prostora je že postavljena nova razstava (uradno odprtje bo dan po najinem koncertu). Danes bova igrala na preprogi živo rdeče barve. Odigrava dve krajši, precej udarni in zanimivi improvizaciji. V občinstvu sta dva prijatelja – in izkaže se, da sta tudi edina obiskovalca tega večera. To sta mariborska znanca, s katerima pozneje preživimo večer v Living Room-u, pijemo čaj in viski z ledom ter se pogovarjamo o nojzerjih iz Maribora, mimogrede izveva še za obstoj opernega bara na Dunaju, kjer DJ vrti samo opero …
20. 3.
Kulturni dom, Bistrica ob Sotli
Martin: Zapustiva hotel in Ana avtomatsko pelje in zavije proti Bistrici ob Sotli, ne da bi se zavedala, da v avtu nima vseh svojih stvari – viole, violine, bobnov, kupa torb in Zooma.
Poskušam ji to dopovedati. Obrneva in se čez most vrneva proti Kibli. Smejiva se. Sedmi dan turneje že pušča posledice …
Bistrica ob Sotli, Svete Gore. Polno ptičjega petja po strmih pobočjih, grmovje in drevesa počasi zelenijo. Čemaž. Po stari oslovski poti se povzpneva na hrib – vsaj takšen je vtis – in prideva do majhnih čudovitih kapelic in edine cerkve.
Nato se nam pridružijo Vid in Jošt Drašler, Suzana Kajba in Kaja Draksler, organizatorji in glasbenica današnjega večera.
Čez nekaj časa zaslišimo čudovito – ne idiomatsko – igranje orgel v cerkvi.
Pozneje zelo dobra večerja v hiši Vidovih in Joštovih staršev. Tradicionalna zelenjavna juha z brokolijem in brstičnim ohrovtom ter slivovi cmoki. Nekateri smo spili kozarec nežnega slovesnega šampanjca, Jeruzalem Ormož – in spet nekateri smo prinesli kozarec na teraso in si prižgali zvito cigareto.
Danes bomo igrali v isti dvorani, kjer bodo čez dva dni potekale državne volitve.
Kaja igra v dvorani, midva z Ano pa zgoraj, na lesenem odru, obdanim z zavesami. Občinstvo se med koncertoma premakne med sedeži – iz dvorane na oder.
Izkazalo se je za dobro odločitev.
Glasba se je med tema dvema nastopoma vrtinčila drugače: prvič na tej turneji si večer deliva z drugim glasbenikom. Kajin oster in intenziven, z rag time-mom navdahnjen modernizem ter precej nenavaden in krhek zvočni svet najinega dua, ki združuje vse vrste zvokov, ki jih lahko slišite v slovenskih in švedskih deževnih gozdovih – če pozorno prisluhnete …
21. 3.
Glasbena šola, Cerkno
Martin in Ana: Zjutraj, na poti proti Cerknem na najin deveti koncert, Ana prejme telefonski klic od Mitje, organizatorja včerajšnjega dogodka. Pove, da se je ena gospa v hostlu pritožila, ker je nekdo pojedel njeno hrano – na pol posušeno francosko štruco in čičerikin namaz iz Hoferja.
Gospe nisva nikoli videla, hrano pa sva pojedla, misleč, da je namenjena nama. Ko je gostja ugotovila, da njene hrane ni več, je malo zapaničarila, saj ni vedela, kje naj v soboto v Bistrici najde humus in bageto.
Danes prečiva Slovenijo od vzhoda do zahoda – to je najina najdaljša vožnja na turneji.
Zvečer v glasbeni šoli v Cerknem deliva oder s kvartetom Kristijana Kranjčana. Prijeten večer raznolikih godb in radovednega občinstva. Obisk je zelo dober.
22. 3.
Defonija – Hupa Brajdič, Ljubljana
Martin: Ob 16. uri sva se dobila na kosilu s Špelo Trošt in Tomažem Gromom. (»Spet to pripovedovanje o hrani …«)
Nato smo se odpravili na prizorišče sredi Ljubljane. Ta zaprti nakupovalni center je zdaj odprt za “impro businezzz”, z impro vročico na vrhuncu.
In ja – naenkrat je stranišče »abgeffkd« postalo tretji član najinega dua, ki se je vedno bolj dosledno vmešaval v najino igranje. S svojim ponavljajočim se črpajočim zvokom je vedno bolj pumpal – kot bi prihajal od ujetega vodovodarja, ki poskuša priti ven iz podzemlja skozi stranišče …
Kar dobra množica in dober stimmung po koncertu.
Večerni barman Jure in jaz sva si seveda po koncertu izmenjala nekaj nujnih šal.
Jure nas je namreč gostil tudi na našem prvem koncertu v Novi Gorici, kjer se je zdelo, da bobnar metalec v sosednjem kontejnerju nikoli ne bo obupal nad svojo dvojno pedalko. Tokrat sem Juretu rekel: »Ne skrbi, prekletstvo je na meni.«
23. 3.
Močvara – Impronedjeljci, Zagreb
Martin: V ponedeljek, 23. marca, sva z Ano imela zadnje skupno kosilo v Ljubljani. Tradicionalna slovenska hrana: wurst, kislo zelje in pečen krompir. Popolnoma smiselno. Nato sva se odpravila v Zagreb.
Dobrosrčni organizator Damir Kafka naju je pričakal pred Močvaro in nama povedal o prihajajočem koncertu in poteku tonske vaje (večer bova delili z dvema solistoma, Mariom Bertelom in Jean-Philippom Grossom).
Vsi smo igrali na tleh pred odrom in si prostor za prizorišče razdelili približno enakomerno. Ana je tokrat prinesla svojo preprogo.
Midva sva igrala prva. 40 minut (eden najdaljših koncertov, kar sva jih imela doslej) čudnega šamanističnega kaosa.
Končalo se je v popolnem miru, v popolni tišini …
Pozneje se nama je v baru zunaj približal starejši lokalec, pijan, vesel in precej intenziven fant, rekoč, da ga je najin koncert spomnil na njegove stare LSD-tripe (»tiste dobre!«). Povedal je tudi, da je njegov prijatelj med koncertom rekel, da sva z Ano najverjetneje star par in da igrava skupaj že vsaj 20 let. Hahaha … čudovito! Nadaljeval je, da sva pokazala takšno glasbeno simbiozo, ki jo je redko kdaj videl ali doživel.
Zdaj smo bili z dvema, tremi ljudmi iz občinstva in eden od njih je ves čas ponavljal: »ritual, bilo je kot ritual, ritual«. Isti fant, kitarist, pa je priznal, da je moral na začetku zapustiti sobo, ker je bila glasba tako zelo tiha, da je ni mogel prenesti, moral je oditi. Očitno se je vrnil, ko sva dosegla glasen del najinega koncerta, kjer so se razbijale činele. Lahko bi rekli, da sva prekinila tišino, samo da bi ga spustili nazaj noter …
In potem je drugi tip rekel, da je že velikokrat slišal trio Širom, kjer igra Ana, in da mu je bil zelo všeč. Ampak da je bil ta duo boljši :-)._______________________________________________
Deset dni glasbene blaženosti in nekaj truda, a potem spet blaženost. Kdo bi si lahko želel več? Hvala Brigiti, Špeli in Tomažu iz Zavoda Sploh, da so omogočili to turnejo, za načrtovanje in organizacijo. Ter hvala 4 33, skrivnemu pobudniku, sivi eminenci za idejo o tem, kar se je izkazalo za zelo lepo glasbeno potovanje. Enkratna življenjska izkušnja.
