Glasba, ki diha z goro, Slovenska kinoteka, Dvorana Silvana Furlana, 6. 2. 2026
V temi Slovenske kinoteke se je pred dobrim mesecem, 6. februarja, odvila posebna projekcija dokumentarnega filma letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Petre Seliškar Gora se ne bo premaknila, ki uradno ni bila del cikla Kino-uho, a je v njej odzvanjala sorodna ambicija. Nastop avtorja filmske glasbe Iztoka Korena pred filmom in pogovor z ustvarjalci po njem sta vzpostavila premišljeno dialektiko med glasbo in izkustvom podobe, ki jo ta prostor v zadnji sezoni kultivira z umetniško širino in doslednostjo. Vrhunec teh prizadevanj je verjetno predstavljal edinstveni in izjemen nastop legendarnega francoskega tria Cellule d’Intervention Metamkine izpod platna Kinoteke 27. septembra lani. Umetniki so mojstrsko spletli svoj abstrahiran, improviziran avdiovizualni nastop z analognimi projekcijami, lučmi, svetlobo in plamenom, meglo, razširjenimi tehnikami uporabe projektorjev in zvočil, magnetofonskih trakov, oscilatorjev in podobno.
Pred samo projekcijo je torej na tokratnem februarskem večeru nastopil multiinštrumentalist Iztok Koren. Dva banja, basovsko brenčalo na tleh, skrito v ozadju, posamezni bobni, kalimba, melodična tolkala in še kak detajl. Gradil je večplastne zvočne strukture z igranjem na več glasbil hkrati, tehnično sorodno tistemu, kar izvaja v živo na odru v dvojcu Hexenbrutal in seveda v liniji svojega solističnega dela, ki je tudi sicer predstavljalo izhodišče ob ustvarjanju glasbe za tokratni film Petre Seliškar. Njegov aranžmajski minimalizem kot v zasedbi Širom tudi tukaj ne cilja na zrcaljenje specifičnih kulturnih vzorcev, prej odpira določeno vmesje. Predvsem v inštrumentaciji in zvenu se igra s folkovskim sentimentom, a ni folk, še manj specifičen folk; hkrati je in ni strogo glasbeno orientiran, bolj ali manj jasno je postavljen glede na zunanji strukturni vzgib podobe in vzdušij.
Ko se film razpre, se glasba, ki je v prvem kadru morda še iskala izhodišče za dramski lok, drastično umakne. Njena prisotnost je redka, skoraj asketska. V pogovoru je Koren priznal ustvarjalno frustracijo ob takšnih željah in odločitvah filmske ustvarjalke. Podoba na platnu spremlja družbo makedonskih bratov, pastirjev, njihovih psic in psov ter njihove črede na visokogorskih pašnikih, brez komentarja, usmerjenega dialoga, brez distance, v ritmu, ki ga narekuje gora. V takšnem gibanju pastirjev in živali ni nobene romantike, zgolj demonsko kruta eksistencialna varnost konkretne kulturne in zemeljske umeščenosti, izrečena v spontani življenjski filozofiji misli, ki morda zvenijo prvič in nikoli več. Odnosi med brati zrcalijo neposrednost in skrb, v danosti gore in življenja se razkriva smisel in hkrati nepripravljenost na tisto, kar bi jih čakalo tam, kjer bi lažje ulovili mobilni signal.
Zaključni pogovor z režiserko Seliškar, Korenom in zvočnim oblikovalcem Jernejem Babnikom Romaniukom je razkril, kaj takšen film sploh omogoča: več let periodičnega bivanja s celotno filmsko odpravo na lokaciji, ki proces ustvarjanja naredi tako strašno posvečen kot banalno vsakdanji, izgubljen med dokumentaristiko in pripovedjo, medtem ko se prizemljena mistika gore izkaže za vseobsegajočo in totalno pomenljivo. Z glasbo in vsem ostalim vred je film preprosto kontingenten, v službi samorazvijajoče se zgodbe, ki je življenje kot vztrajnostno gibanje skozi univerzalno okolje, kar je tudi njegova največja zmaga, saj temu življenju pusti, da govori in da se pred očmi gledalcev tudi zgodi.
