O zasedbi Zhlehtet sem v preteklosti pisal in govoril na več mestih in v različnih kontekstih. Povečini je bila v igri v tistem trenutku aktualna plošča in/ali nastop grupacije. Na tem mestu se s splošnejšo predstavitvijo benda, sodelujočih muzičistov in muzičistk in njihovega glasbenega početja ne bi ukvarjal, bi pa podal nekaj misli, ki so se nabrale ob izkustvu nedavne koncertno-snemalne akcije v Salonu za eno glasbo, kjer je ekipa ob povabljeni publiki snemala material za novo ploščo.
Ljubljana de facto nima »pravega« jazz kluba. Prav tako kot nima dolgoročno zanesljivega javnega prostora, ki bi ga lokalni glasbeniki in glasbenice koristili za kontinuirana, bolj ali manj spontana srečevanja in agilno, vitalno godbo. Velik poudarek na slednjem. Jazz klub bi v nekem idealnem pogledu moral biti prostor, kjer se kali sveža, mlada glasbena misel, kjer se bodri inovativni agens, želja po preboju in, najsibo še tako latentno, zavedanje o skupni, zvečine prekarni izkušnji urbanega (jazzovskega) glasbenika. Ljubljanske »scene« jazzovskih, svobodnjaških, robnih muzik/praks so v mnogih pogledih impresivne, bujne, tudi presenetljivo mlade, a vendar evidentno razparcelirane in navzven v početju skoraj »mehanične«, producira se ogromno, projektov je malo morje, koncerti, festivali in plošče se nizajo, a, vsaj tako se zdi, vse na račun »organske« spontanosti in živosti. Življenje je projekt, kultura prazna referenca na listu papirja, izpraznjena, politično pasivna.
Velik del razloga za te reči je zagotovo državna logika kulturne politike in širši ekonomsko-politični stadij, ki botruje duhamornemu prežvekovanju projektne in druge sorodne birokracije, hlastanju za praznimi referencami, pač nasploh ubijalskim administrativnim delom, seveda v kombinaciji z vedno višjimi življenjskimi stroški, prostorskimi stiskami itd. Višek anti-življenjskega. Šlepati se malo tu malo tam, na mah eliminirati državni prst v riti … to so romance. Ampak dobro, to so že neštetokrat prežvečene reči, ki jih je v preteklosti marsikdo obdelal bistveno bolj lucidno in poglobljeno, prav tako se recimo z vsem skupaj sorazmerno zgledno ukvarjajo pri ZASUK-u. Tu bi se raje obregnil ob dejstvo, da se ljudje, v tem primeru pač (jazzovski) muzičisti, še vedno znajdejo in najdejo načine za prej omenjeno agilno, vitalno početje.
Tu v igro pride Zhlehtet in obča nagnjenost grupacije po neprestanem iskanju novega (četudi ima to novo svoje posebnosti, ki se jih lotim kasneje), po izzivanju razsežnosti glasbenega izraza glede na dan prostor in čas, po funkcionalnem rešetanju inštrumentarija in osebja (z njim najrazličnejših glasbenih dispozicij, filozofij). Zasedba se skozi leta kontinuirano drži skupaj, kot rečeno v različnih postavitvah – logično z izjemo Roka Zalokarja, ki ostaja nekakšno glasbeno-idejno sidrišče – in išče nove potence sounda in oblik kolektivnega muziciranja. Tudi ko so v igri bolj neposredno komponistični poskusi – kot je to recimo bilo v uvodoma omenjenem Salonu za eno glasbo, ko je bend snemal t. i. suito za kvintet –, je osnovni agens benda v spontani improvizirani igri, v kolektivnem poslušanju in razvijanju idej na točno tej podlagi. Dejanski končni glasbeni rezultat je seveda stvar okusa, a ne glede na to, je slednje preprosto treba vzeti v obzir in pojavnost ustrezno ovrednotiti, še zlasti v kontekstu zgoraj omenjenih družbenopolitičnih okoliščin. Navsezadnje gre za prvinske in najbolj vitalne značilnosti jazza kot izrecne kulturne forme – želja po individualnem in kolektivnem samoizražanju, raziskovanju, inovaciji in razvoju, ki je še vedno bil skupinski oz. kolektiven (ulično prenašanje znanja, učenje drug od drugega, nepokroviteljsko mentorstvo itd.). Ko ni pogojev za tovrstne, recimo temu kolektivistične kulturne formacije, se tudi glasba sama evidentno zapre vase, v globoke intelektualizme, golo estetsko delo in hladne, potuhnjene godbene poskuse.
Marsikatera grupacija pri nas, predvsem vsled nebroja različnih projektov, v mnogih primerih seveda ob usklajevanju z družinskim življenjem in odgovornostjo do bližnjih, preprosto nima kapacitet za poglobljeno, kontinuirano kolektivno glasbeno delo, za razvijanje in izmenjevanje konkretnih idej in pogledov tako na glasbo kot na vso politično, ekonomsko, splošno družbeno dogajanje, ki jo obkroža. Ekipi zbrani okoli Zhlehteta (verjetno tudi kakšni drugi, ta mi je v tem trenutku pač najbolj blizu) nekako uspeva držati kontinuiteto razvoja ne glede na številne projekte in obveznosti posameznih članov. Mnogi od njih so se prav tako kalili v raznorodnih konzervatorskih in/ali akademskih kontekstih, a ne kažejo znakov, da bi jih slednji kreativno ohromili in zvrnili v samonanašalne študioznosti. Kvečjemu obratno. Naveza Zalokar-De Bock-Smrdel je pravzaprav izvrsten primer dejstva, da ne glede na povsem realne bonitete, ki jih lahko ponudi akademsko glasbeno okolje, muzika, še zlasti jazz kot tak, resnično zaživi šele ko konkretno izstopi iz njih, ko se spoprime z realnostjo za železnim zidom akademije in socialnega moratorija študentstva. V vsakem primeru, ne glede na morebitno mnenje o zvočnem rezultatu, pač moramo priznati, da je godba grupacije izjemno živa, vitalna, da poskuša iskati novo, prodreti nekam, da, preprosto povedano, diha.
So pa tu seveda nekatere pomembne distinkcije, brez katerih prav tako ne gre. Prvič, še vedno gre za sorazmerno izolirano početje, in drugič, omenjeno iskanje novega ni toliko eksplicitno povezano z odzivanjem na »zunanji svet«, na odražanje družbenega pozicioniranja navzočih in konkretnih mnenj, odnosov do taistega pozicioniranja – je izrazito osebno, individualizirano, zamejeno na notranje meje grupacije, na poglabljanje lastnega jezika in preseganja lastnih preteklih mejá. Čut za skupno zgodovino in izkušnje skozi njo se raztopi v mnoštvo najrazličnejših vplivov, referenc, ki so zvečine statične in hkrati brezkončne. Umanjka vzgib, ki bi neprestano vrednotil družbeni položaj, motril zgodovinski trenutek in preverjal, kašno vlogo točno naj ima (naša) glasba v njem. Zgodnje razvojne linije jazza si lahko razlagamo skozi tenzijo funkcije plesne glasbe in globoko težnjo po inovaciji – zrasel je v duhu zabavljaštva, kot glasba za sprostitev in beg pred frustracijami vsakdanjega življenja, je pa hkrati v svojem tonu, jeziku in čustvih nujno odražal ravno to, od česar je njegovo občinstvo želelo pobegniti. Bil je izraz tako vsesplošne odtujenosti kot tudi obstoječih poskusov in močnih aspiracij, da bi le to premagali. Danes, skupaj s sorodnimi muzikami, ki so se včasih potikale na robu napredka, živi v nekakšnem vakumu, razparceliran, v mnogih primerih seveda še vedno drzen, na površini recimo tudi idejno radikalen, a kjer dejansko šteje vendar evidentno brezzob.
Vse to seveda še ne pomeni, da smo danes popolnoma brez prodorne muzike, da so sodobni muzičisti absolutno depolitizirani zombiji, ki ustvarjajo izključno samonanašalno in v duhu svetega eskapizma. Že z Zlehtetom vidimo, kot je bilo zgoraj že omenjeno, da glasba, jazz kot tak, v veliko primerih še vedno živi in diha. Se je pa vsekakor smiselno začeti konkretno spraševati o zgodovinski kontinuiteti teh muzik in pogojih obstoja tistih najvitalnejših, torej izrecno kolektivističnih razsežnostih godbe v dobi, v kateri živimo, v ekonomskih in realpolitičnih trendih, ki nam diktirajo, v mestih, ki nam jih z mezinčkom v zraku razprodajajo.
