Slovenska kinoteka, Ljubljana, 7. 5. 2026
Smo v letu 2026, natančneje v začetku maja, ko si v Slovenski Kinoteki ogledamo film, domač kinotečnemu platnu. Film iz leta 1929 raziskuje polje filmske umetnosti onkraj literarnih in gledaliških predlog, onkraj tekstovne fikcije in igranih prizorov. Njegova esenca se razkriva tistem očitnem – v »vizualnemu fenomenu«, v očesu snemalne kamere, v zunanji realnosti, predvsem pa v manipulacijah te skozi umetnost montaže. Film, o katerem bo tekla beseda je Mož s kamero Dziga Vertova. Tokratni ogled filma pa je bil vendarle nekoliko drugačen. Film je bil na sporedu v sklopu serijalke Kino-uho, ki prepleta neme filme in v živo izvedene glasbene partiture. Slednjo sta za to priložnost ustvarila italijanska glasbenika, kitarist in skladatelj elektro-akustične glasbe Stefano Pilla ter Paolo Spaccamonti, prav tako kitarist in skladatelj.
Film Dzige Vertova je bil uvrščen na lestvice največjih filmov vseh časov po izboru filmskih kritikov. V njegovi skoraj stoletni zgodovini je bilo zanj ustvarjenih kar sedemindvajset različnih glasbenih partitur, če štejemo zgolj prosto po Wikipediji. Tako velja za enega izmed filmov z največ ustvarjenimi partiturami, pred njim kraljuje le še Metropolis. Najbolj znana je partitura britanske jazzovske skupine The Cinematic Orchestra iz leta 2002, s svojim prepoznavnim downtempo lounge nu-jazzovskim zvokom.
Film so že v času njegovega nastanka vzporejali in primerjali s prenosom notnega oziroma zvočnega zapisa na filmsko platno. Sovjetski filmski teoretik Yuri Tsivian je zapisal, da film prodira v polje zvočnega filma tako daleč, kot je nemi film takrat sploh lahko segel. Po hitrem preletu informacij, najdenih na širnih poljanah spleta, ni povsem jasno, ali je Vertov imel pripravljeno tudi svojo partituro oziroma vsaj napotke za zvočno podobo filma. Čeprav je ravno Tsivian leta 1995 v Državnem ruskem arhivu odkril zapise Vertova o primernih zvokih in glasbi za posamične segmente filma ter natipkane napotke za kino orkester. Ti naj bi bili zgolj ohlapno zasnovani po režiserjevih zapisih. Sam Vertov se je sicer še kot študent ukvarjal s pisanjem futuristične poezije in znanstvene fantastike, eksperimentiral pa je tudi s snemanjem in organizacijo zvoka, kot je v uvodu pred ogledom filma povedala filmska kritičarka in sourednica filmskega programa pri Kinoteki Anja Banko. Skušal je preseči meje primarnega poslušanja zgolj glasbe ter v aktivno poslušanje in zvočno organizacijo vključiti celoten spekter zvočnega sveta. Zvočna podoba prvega zvočnega filma Vertova, Donbaške simfonije iz leta 1930, je spletena iz terenskih posnetkov industrijskih obratov, rudnikov in tovarn. Za potrebe snemanja teh t. i. stvarnih zvokov naj bi celo izdelali mobilni snemalni sistem, ki je tehtal več kot tono.
Film Mož s kamero je sestavljen iz približno 1775 ločenih posnetkov, nastalih v obdobju štirih let v Moskvi, Kijevu, Odesi in Harkovu. Oko kamere zre v optimizem družbenega in tehnološkega razvoja Sovjetske zveze: na mestne ulice, polne ljudi različnih socialnih slojev, pri čemer se vrednost delavstva vzpostavlja v kontrastu s podobo ležernega prostega časa na plaži in podobno. Da je film magnet za glasbenike in potencialne glasbene partiture praktično na skoraj vseh žanrskih področji, pa niti ne more biti posebno presenečenje, saj je prava učna ura filmske montaže in njenih izraznih možnosti, s poudarjeno ritmiko, ki odzvanja značilnosti notnega zapisa. Zvočna kompozicija Pille in Spaccamontija se na prvi pogled in posluh zdi v popolnem nasprotju s podobami, ki jih oko zre na platnu. Kontrast med svetom leta 1929 in sodobno zvočno podobo leta 2026, ki na več mestih zdrsne v odmev in z zvočnimi posnemanji mehaničnosti naprav, vlaka, pisalnega stroja in prasketanja elektrike ustvarja občutek raziskovanja neznanega – kot da oko zre na platno v podobo sveta, ki nam je tuj, a hkrati fascinanten, privlačen, nas navdihuje in vabi k odkrivanju. Ugotovitev morda ni presenetljiva, saj se prav Stefano Pilla v svojem delu ukvarja z odnosom zvoka do prostora, spomina in suspenzijo časa, Paolo Spaccamonti pa pod okriljem Nacionalnega filmskega muzeja v Italiji pogosto komponira glasbo za neme filme.
Film je strukturiran in zmontiran tako, da se njegov tempo postopoma stopnjuje, dokler ne doseže vrhunca v končni montaži kaotičnih podob. Paleta različnih montažnih in snemalnih tehnik se skozi šest delov filma razteza od dvojne in večkratne ekspozicije, pospešenih in upočasnjenih posnetkov, zamrznjenih kadrov, ujemalnih in skokovitih rezov, obratno predvajanih posnetkov, prekrivnih in samonanašalnih podob, vse do stop animacije, če jih naštejemo le nekaj. Za ta montažni dosežek je zaslužna Yelizaveta Svilova, žena režiserja Vertova. Yelizaveta in postopek filmske montaže sta v film vključena v izrazito samonanašalni perspektivi tako kot mož s kamero oz. Max Kaufman, brat Dzige Vetrova in seveda oko kamere. Zvočna kompozicija Pille in Spaccamontija se že na začetku prične stapljati z ritmom filmske montaže v kotalečem se zvočnem dihanju, ki se mu počasi pridružuje elektroakustično manipuliranje električne kitare in drugih zvočnih elementov. Pilla ob tem operira tudi z mini postavitvijo modularnih sintetizatorjev in paleto glasbenih in zvočnih izsekov (semplov), ki jih ustvarja sproti v realnem času. Tako zrcali postopke filmske montaže v zvočnosti, s tem pa sklene nekakšen krog preslikav notnega zapisa v filmski montažni postopek in tega ponovno nazaj v sodobnejšo zvočno kompozicijo.
Kompozicija Pille in Spaccamontija prehaja od svetlejših tem, ki zrejo v podobe in duha zgoraj popisanih fascinacije in odkrivanja, k temnejšim zvočnim kulisam, ki na platnu skoraj usodno upovedujejo razkroj družbenega in tehnološkega optimizma. Tako bi lahko ponovno rekli, da gre – kot tudi v nekaterih drugih epizodah serije Kino-uho – za komunikacijo preteklosti s sedanjostjo, tokrat morda le še toliko bolj očitno. Čeprav mesta, v katerih je bil film posnet, tvorijo podobo enotne, anonimne metropole, je v zvočni kompoziciji Pille in Spaccamontija močno prisotna zavest o sodobni usodi teh krajev. Optimizem izpred stotih let je v njunem branju izhlapel, zamenjala pa ga je grenka podoba ukrajinskih mest, zavitih v smog in barikade.
