O, kako ste ljudi moji
jedna soba, drugi svet
ja sam sam u svojoj čoji
gledam tuđi truo cvet
Kaj vse Ljubljana naredi iz človeka. Kam usahne iskrena in neprebojna ljubezen do lokalitete – njene narave, ljudi, njene jebe, nenadkriljive humoristike –, ko se provincialec vda skušnjavam karierizma, kurčenjem metropolitanskih intelektualcev, oholih akademikov in jadikovanjem vélikih, svetih, vsemogočnih kulturnih delavcev. Nikamor predaleč v resnici. Nekam v globino zdaj žabjega srca, ga para in trga in cefra, vse dokler ga ne uniči do točke, ko preprosto ne preostane nič drugega kot povratek v domovino. Ostati v metropoli, v tem trenutku, pomeni smrt. Še huje – pomeni nepovratno karto za kvako-vlak, postati pupedanski frogman, postati – kar srh spreletava – navijač Olimpije.
Relacija center-periferija je v smislu karakterne, politične, kulturne in, no, obče življenjske formacije posameznika resnično zajebana stvar. Tu vsekakor prileze zraven tudi odnos do glasbe – okus, priseganje na določene forme, prepričanje v njihovo (več)vrednost, pomen so vse faktorji, ki se globoko prepletejo z bistveno širšo izkušnjo manevriranja med koreninami v domačem kraju in na novo nastalimi predstavami v prestolnici. Sam sem se, predvsem vsled nekdaj obstoječih akademskih ambicij in fantazem o prestolnici kot obljubljenem prostoru (predvsem kariernih) priložnosti, iztrgal iz, zame izrecno formativnega, okolja v domačem, ilirskobistriškem MKNŽ-ju in se prepustil primežu ljubljanskega kulturniškega, »alter« miljeja, poosebljenega v kulturi Radia Študent in metelkovskem klubskem direndaju. Posledic pričujočega ping-ponga je zagotovo preveč, da bi se jih na tem mestu lotili primerno konkretno. Pa vselej nekaj takšnih, za ta trenutek najbolj ključnih.
Poklonio bih život
da pređem stari plot
Ljubljana me je, preprosto povedano, zlizala. Po svoje razvadila, predvsem pa izvorno, iskreno ljubezen do glasbe pretvorila v navidezno aroganco, nadutost, realno pa v nekakšno praznost, ravnodušnost do v resnici tistih ključnih razsežnosti glasbe kot konkretne družbene oz. kulturne forme. Povsem naivno sem koketiral z raznimi robnimi, deklarativno »avantgardnimi« glasbenimi praksami, kar se je izkazalo predvsem za poskus akumulacije kulturnega kapitala, grajenje prestiža, sofisticiranega, kao intelektualnega kulturnega okusa. Druga plat iste medalje pa je, kot rečeno, pravi vesoljni potop osnovnega čuta za skupnostne, tovariške, če želite, dimenzije tako organizacije glasbenih dogodkov kot tudi ustvarjanja glasbe same. Glasba v tem trenutku ni pomenila več ničesar, razen sredstva za oblikovanja lastne mišičaste podobe »intelektualnega« glasbenega poznavalca, ki ga rajca avantgarda s kao čutom za predrzno, subverzivno.
Odgovore na pričujočo zagato sem izvorno iskal v teoriji, pri sociologih glasbe in drugih podobnih, na glasbo osredinjenih intelektualcih. Niso jih dali. In nikoli jih ne bodo. Izkazalo se je, da so skriti na bolj očitnem mestu, v samem korenu. Skratka, moral sem iti nazaj domov, v domač prostor in razmerja, k samemu izviru zdravega odnosa do muzike. Potreben je bil iskren in trdovraten obračun z vsemi izkrivljenimi predstavami, nabranimi skozi udejstvovanje v metropoli. Tako sem izkoristil k riti prineseno priložnost in se odpravil »recenzirat« koncert, ki sem ga tako ali drugače že dlje časa imel v mislih. Svojat in Kavasutra v MKNNŽ-ju, 7. 6. 2024.
Sanjao sam žutu dunju
zemlju moju, zelen gaj
video sam sjajnu munju
drag i dalek zavičaj
Ista benda sta, mimogrede, naslednji dan igrala v Kinu Šiška, kar je situacija, ki v resnici ponudi plodno izhodišče za razmislek. Pri mnogih obiskovalcih in znancih na bistriškem koncertu se je šušljalo, kako pravzaprav ni debate o tem, kam je treba iti na pričujoči koncert. Logično v MKNŽ. Zakaj točno? Do neke mere je tu v igri neke vrste fetišizacija manjših krajev in prizorišč, zagotovo splošno mamljiva avra, ki jo pričara znan pedigre bistriškega kluba, morda ideja, da se pričujoča benda pač nekoliko boj logično usedeta v tovrsten prostor … Sam bi nameril nekam globje, predvsem izhajajoč iz lastnih izkušenj na relaciji Ljubljana-Ilirska Bistrica. Eden od ključev je zagotovo v bistriški – morda celo nasploh provincialni – nepotrpežljivosti za razne kvazi-artistične masturbacije, za nabijanje jajc, bi rekli mnogi. V MKNŽ-ju je bore malo, če sploh kaj, prostora za egotripanje muzičistov, za vzvišene drže in prepotentne konceptualizacije. Če nabijaš jajca, te pošljemo v kurac. Tako nekako. Zdi se, da je bend v tem kontekstu resnično v službi publike, le stežka preko nje in zaprt v samo sebi namenjeno preigravanje. No bullshit, skratka.
Tako je recimo Fon naletel na gromki lajež izbranih v publiki, ko je svoj uvodni nagovor o aktualni situaciji benda podaljšal preko črte varnega območja bistriške tolerance. »Obnašamo se kot pravi bend!« je zinil v nekem ovinkastem ponosu in obrazložil, da imajo CD-je, vinil, majice, pesem tedna na radiu Koper (!) in še in še in še. V tem govoru nikakor ni bil nadut, prepotenten ali karkoli podobnega. Za trenutek je pač stopil na integriteto občestva, testiral njihovo izvorno potrpežljivost in dvoboj temu primerno tudi izgubil. Po koncu seta so se stvari vsekakor obrnile, Svojat so si več kot očitno priigrali ustrezen rešpekt. Slednje je v mnogih pogledih kar hvale vredno, glede na to, da gre za bend, ki rad zavije po umetniško, razbije tipično rokersko formo, še prej pa se, v prilično govejesrčni maniri, bavi s prevračanjem občih rokerskih klišejev. Tovrstni pristopi morajo biti izrazito prefinjeni, da grejo skozi pri publiki, ki zvečine preferira bolj direktne glasbene izraze in veliko prej ceni pošten šus, nedoumljivo iskreno, predvsem pa surovo energijo. kot pa neka umetnjakarska ovinkarjenja in godbeni imperializem.
Če kaj, je pričujoča situacija odraz dejstva, da Svojat ni klasično metropolitanski, kao artsy rock bend, ki hlini robno obličje, da bi pač izpadel bolj napredno kot običajni rokerji. Ključno se zdi, da bend, natančneje njega člani ohranjajo resen stik s preteklimi, domorodnimi glasbenimi poskusi (in njihovimi etikami) in bendi, kot so bil Kraški solisti, Horda grdih, Strahuljrarji, Žoambo Žoet Workestrao itd. Svojat se kaže kot nekoliko čvrstejši, izrazno krepkejši in jasnejši nasledek omenjenih grupacij. Ohrani se humoristična žilica, iskrena glasbena predrznost, ki ni sama svoj namen, ohrani se smisel za nekaj, čemur bomo rekli provincialna etika. Zato se po eni strani zdijo vse, zdaj že kar pogoste primerjave z Beefheartom, Zappo, celo sodobnejšimi bendi tipa black midi nekoliko nehvaležne, v zadnjih dveh primerih celo povsem sfaljene. Predvsem zato, ker zanemarijo pomembnost izvornih položajev članov in realnosti izrecno cvetočega glasbenega polja na relaciji Ilirska Bistrica-Sežana-Postojna, vse tja do Bistrice ob Sotli in drugih podobnih obrobnih biserov, kjer so se člani benda glasbeno in obglasbeno formirali. Ravno zato lahko Svojat zavija po umetniško, raztrese po metropolitansko, a hkrati ohrani dušo, čut za običajen svet in ljudi.
Neko mi tad priđe i reče
stranče, dobro veče
Zgornja digresija – človeku včasih stvari pač uidejo izpod nadzora, še zlasti če se mu novinarski standardi premalo smilijo, da bi takšne reči popravljal za nazaj – v bistvu pripelje do nekega širšega sklepa. Edini način, kako človek, ki ga gonijo gnile karieristične in/ali akademske perspektive, ne postane klasični malomeščanski ritoliznik, je ta, da ohrani iskren stik z domačim okoljem, predvsem pa z odnosi, ki vladajo v njem. Kar recimo MKNŽ razlikuje od sorodnih ljubljanskih prostorov, je nek, skorajda neopisljiv občutek domačnosti, topline, predvsem pa tovarištva in gostoljubnosti. V veliki meri, vsaj tako sam sklepam, gre za posledice čistih prostovoljnih, predvsem pa neoportunističnih odnosov članov, ki pomagajo, do samega kluba in njegove kolektivnosti. Tam boš pomagal predvsem zato, ker gojiš bolj ali manj močno, rekli bomo kar ljubezensko vez do kulturnega prostora in formacije. Ker sprevidiš njegovo vrednost v lokalnem prostoru, njegov svetel sij, ki vpadljivo prodira skozi, od tranzicijskih privatizacij, bolno, provincialno sivino. Prav tako pa je v splošnem vse veliko bolj sproščeno, ni nepotrebne hiperprodukcije in brezglavega bezljanja za trendi časa – čas tako ali drugače teče počasneje (sploh, kar zadeva razne internetno-glasbene aktualnosti, in to je neizmerno osvežujoče) in bolj vedro –, za goste vedno nekdo z veseljem skuha, pripravi postelje, napolni hladilnik s pijačo, o metropolitanskih nadutih intelektualističnih jajcih ni ne duha ne sluha. Ljubljančani jim od vekomaj očitajo apolitičnost, predvsem, ker sprevidijo, da sami bolj ali manj hlinijo progresivno politično držo – pri aktualnih težavah z narkomansko kliko, Zokijevo generalno požrešnostjo, pretokom osiromašenih migrantov itd. preprosto ne najdejo političnih rešitev, gradijo trdnjave, vršijo nepremišljen pritisk in kaos in se za povrh bohotijo z domnevno tolerantnostjo, odprtomiselnostjo, ko gostijo kakšen kvirovski DJ kolektiv ali razstavo, ki tematizira nasilje nad ženskami. V očitnih protislovjih slednjega sam vidim lastna življenjska navzkrižja, še zlasti torej tista, ki zadevajo gnusno vzvišen, snobovski odnos do glasbe. V domačem kraju ni prostora za snobovstvo, za splošno povzpetniško držo in hipstrske košulje. Ni prostora za šuplje priče. No bullshit. O glasbi se ne filozofira; čuti se jo. In to je to. To je bistvo.
Nadalje imamo na dlani še Kavasutro – Kaučičevo leglo, kot je nek domačin duhovito pripomnil pred koncertom –, ki v splošnem Bistrici bistveno bolj ustreza, predvsem vsled tako besedilne kot obče glasbene neposrednosti. Imajo to prednost, da skozi besedila precej direktno grabijo nekatere pereče aktualnosti, kot so to denimo shizofrene blodnje o islamizaciji Branka Grimsa in njemu podobnih galjotov, vsesplošna impotenca, indiferentnost bruseljskih pizdunov in parlamentarcev na sploh, sprevržena dejstvenost rdeče buržuazije itd. Ekipi uspe zagrabiti meso, reči bobu bob v domačem, razumljivem jeziku, kar je v tem kontekstu precej bolj učinkovito kot znane Fonove besedne igre. Pa naj ne bo pomote, sam mislim, da je slednji daleč najbolj zanimiv, iznajdljiv in splošno kreativen tekstopisec v domačem prostoru – edini, ki gladko stoji ob boku Breclju in drugim starim mogotcem. A zdi se mi – in tu se vrnem nazaj na izvorne pomisleke pričujočega teksta –, da je hvalisanje, romantiziranje raznih abstrakcionizmov v veliki meri del istega metropolitanskega značaja, ki ga v tem tekstu že ves čas napadam, torej rezultat intelektualističnih teženj in želj po grajenju in uveljavljanju kulturnega kapitala, intelektualnega prestiža. S tem ko ga vlečem v razmislek Funu, morda delam krivico, ker je, vsaj trenutno, edini domač abstrakcionist, ki ga je povsem legitimno hvalisati … a naj bo.
Še ena stvar je pri Kavasutri, in sicer nekaj, kar se v splošnem opazi pri muzičistih iz Kaučeičevega legla. To je neka neopisljiva radost, ljubezen do muzike, do igranja in ustvarjanja s klapo. To je stvar, ki vedno prav blešči z odra, in stvar, ki odraža tisto, čemur sem uvodoma rekel zdrav odnos do glasbe. Seveda, vsak muzičist najbrž rad igra glasbo in razvija neke vrste ljubezen do nje, a tu je v igri predvsem generalna neobremenjenost z estetiko, zunanjo podobo, z znamčenjem itd. Res je evidentno, da glasba za te ljudi ni nekaj zunanjega, romantično sredstvo za ekspresijo, temveč neposreden življenjski podaljšek, nekaj kar dihajo, jejo in pijejo. Prav tako – podobno kot pri Svojati – je Kavasutra bend, ki svojo bit, osnovno intriganco dobi v spogledovanju z lastnimi koreninami. Vsaj tako se zdi. Se pravi, ne glede na to, koliko znajo odfrfotati po zappovsko, vedno ohranijo tisti temeljni stik z momenti Komba in drugimi podobnimi, v prvi vrsti domačimi poskusi. Ne pretvarjajo se skratka; so to, kar so. In spet – to je to.
O, imas lepa kola, stranče
sigurno si srečan ti
a ja uplakan rekoh jadan
dajem je za tvoj samo jedan dan
Kam točno vodi vse zgornje gobcanje in mehka uzurpacija recenzentske situacije za premišljevanje o lastnih življenjskih protislovjih? Najprej, vsekakor dopuščam možnost, da gre do neke mere za rezultate poglobljenega lokal-patriotizma, neke vrste domotožja ipd. A to še ne pomeni, da manevriranje med metropolo in provinco, tudi torej v smislu doumevanja in grajenja odnosa do glasbe, nima realnih in v resnici precej pomembnih konsekvenc. Ljubljana, natančneje »alter« kulturniški, glasbeno-kritiški krogi iz človeka hitro naredijo v pravega napihnjenca, v slonokoščeni vodnjak lastnega scanja zaprtega bleferja, ki mu glasba ni nič drugega kot sredstvo za dokazovanje, afirmiranje lastnega, domnevno sofisticiranega, predvsem pa »naprednega« kulturnega okusa. Odpade pa nekaj ključnega in nekaj, kar je uspelo ohraniti članom obeh v tem tekstu omenjenih bendov, prav tako kot nekaj, kar MKNŽ in druge podobne prostore/skupnosti naredi tako atraktivne in navsezadnje vedno bolj pomembne. V osnovi gre predvsem za nekakšno, recimo temu anti-umetnjakarsko etiko, za prednjačenje samega procesa delanja muzike, organiziranja dogodkov in izredno živih, kooperativnih, tudi tovariških odnosov, ki se pri tem pletejo in ki kakršnokoli glasbeno početje v prvi vrsti osmišljajo in uveljavljajo kot resnično družbeno prakso. Saj ne, da v Ljubljani tovrstnih odnosov ni, seveda so. Prej je stvar v tem, da se prek njih razrašča gmotno vejevje snobovstva, nevzdržljivo vzvišenih drž in incestoidnih odnosov do muzičistov oz. umetnikov sploh – lahko bi rekli, da je glasbeno-organizatorski milje izrazito osredinjen na glasbenika/glasbenike, katerega povzdiguje do – v resnici izredno škodljive – onemoglosti. Na nek način vse prođe, če se le to »vse« deklarira za »umetniško«. Glasba in z njo povezane dejavnosti tako postanejo nekaj izrazito spektakelskega, preprosto in očitno nezvezanega z realnostjo.
Zgornje še posebej drži za nekatere (vsekakor ne vse) miljeje »robne« in/ali »resne« glasbe, še bolj za »showcase« biznis. Manjka iskrene ponižnosti, prizemljenosti, mika me reči, kar preproste človečnosti. Reči bulshitu bulshit, bobu bob, državici moški, bruseljskim idiotom sanjači. MKNŽ, odnosi na periferiji, grupe, kot so Svojat in Kavasutra, pokažejo, da se da. Pokažejo, kje je resničen čar, sreča in družbeno mesto vsega glasbenega. Pokažejo, da v metropolitanskem glamurju in scanju v lastna usta preprosto ni prihodnosti. Treba se je začeti učiti.
A onda poče blues
moja Šumadija peva … o sreči
