Med 22. septembrom in 2. oktobrom je v sklopu mednarodnega trajnostnega projekta Better Live in Razsrediščenja lepo število organizatorjev koncertov (Defonija, Ljubljana, Humanistično in Umetniško Društvo “O”, Vrhnika, KUD Kussa, Lokavec pri Ajdovščini, GT22, Maribor, Non-Aligned label, Bistrica ob Sotli, Zavod Daljnogled Šoštanj, DobiaLab, Staranzano (IT), Umjetnička organizacija Cargo (Impronedjeljak), Zagreb (HR), Zavod Sploh, Ljubljana), zbranih v regionalni mreži, v Sloveniji ter sosedskih Italiji in Hrvaški gostilo pestro ekipo glasbenikov iz Norveške in Poljske. Med turnejo so se peterici (Hans Kjorstad, Sigrid Aftret, Christian Meaas Svendsen, Patrycja Wybrańczyk in Kjetil Jerve) na različnih prizoriščih pridružili lokalni glasbeniki – improvizatorji (Giorgio Pacorig, Mojca Zupančič, Boris Janje, Aphra Tesla, Rob Canning, Jure Boršič, Jošt Drašler, Vid Drašler), v Velenju celo mladi iz glasbene šole, ekipa pa je srečala tudi številne druge glasbene akterje, spoznavala lokalno okolje in njene lepote ter značilnosti, kot so se sami izrazili.
Hans Kjorstad
Slovenija – kjer skupnosti še vedno štejejo.
Raziskovanje glasbe v sožitju drug z drugim in okolico.
Kot Norveška brez naftnega denarja.
Zdi se, da se lepota pokrajine spreminja v lepoto ljudi, ki v njej prebivajo.
Jedi mame Drašler je bila okusnejša od vseh jedi v restavracijah na turneji skupaj.
Žiga nas je spomnil, naj verjamemo v prihodnost.
Mitja nas je spomnil, zakaj vse to sploh počnemo.
Giorgio, Mojca, Boris, Rob, Jure, Jošt, Vid in otroci v Velenju so nas razigrali.
Aphra Tesla nas je spremenila.
Patrycja Wybrańczyk
V Monfalcone sem prišla dan pred ostalo skupino. Prva oseba, ki sem jo srečala, je bil naš italijanski gostitelj Andrea. Tisti večer sva skupaj potovala, da bi ujela zadnje dogodke majhnega lokalnega festivala, ki je potekal na domačem dvorišču. Krmarjenje po blatnih gozdnih cestah se je izkazalo za zahtevno; nekajkrat sva se skoraj izgubila. Ko sva končno prispela, naju je pričakala lepa stara hiša z impresivnim vrtom. Na dvorišču je bilo praznovanje, skupine ljudi pa so se zbirale pod velikimi drevesi, raztresenimi po celotnem posestvu.
Čeprav so se dogodki že končali, sva preživela lep večer v druženju z obiskovalci festivala, okušanju lokalne hrane in vina ter potapljanju v prijetnem vzdušju. Andrea me je predstavil številnim lokalnim glasbenikom, organizatorjem in direktorjem festivalov – živahni množici s kozarci vina v rokah, ki se je smejala, klepetala in šalila. Toplo so me povabili na njihove prireditve v bližnje vasi. Ostala sva približno eno uro, preden sva izvedela, da se nekateri glasbeniki odpravljajo v sosednjo dolino, da bi isti večer izvedli še en koncert. Najin načrt pa je bil prečkati italijansko-slovensko mejo in se udeležiti koncerta v lokavškem Klubu Štala.
Vožnja je trajala približno eno uro in naju pripeljala do očarljive slovenske vasice. Na moje veselje se je na prizorišču zbirala množica legendarnih lokalnih glasbenikov za serijo vsaj šestih improviziranih nastopov. Vzdušje je bilo čarobno: še en kozarec vina, mize obložene s sirom in šunko ter živahni pogovori pod zvezdnatim nebom. Prepoznala sem veliko obrazov s poprejšnjega italijanskega druženja – tudi ti ljudje so opravili uro dolgo pot od Italije do Lokavca, tako kot midva. Izkoristila sem priložnost in jih povabila na naše koncerte, ki so se začeli dan kasneje, in veliko jih je nanje tudi prišlo!
Potovanje po severovzhodni Italiji in Sloveniji, spoznavanje ljudi, obiskovanje festivalov in biti priča globokim povezavam znotraj glasbene skupnosti so name naredili globok vtis. To se je zdelo kot bistvo programa »Better Live«. Mreža prizorišč, ljudi in glasbenikov je cvetela že dolgo preden je bil zasnovan program »Better Live«. Pravzaprav se je zdelo, kot da je pobuda EJN (European Jazz Network) modro gradila na teh trdnih, že obstoječih temeljih. Navdihujoče je bilo videti, kako so ljudje podpirali drug drugega, segali čez meje, da bi sodelovali in delili svojo strast do glasbe. Nisem si mogla kaj, da si ne bi želela, da bi enaka vrsta lokalne vezi obstajala v vsakem evropskem kotičku, kjer se srečujejo kulture.
Sigrid Aftret
- dan
V Monfalcone sem prispela s Hansom 22. septembra, se srečala s Christianom in Patrycjo v piceriji, od koder smo nato skupaj odšli naravnost na prizorišče našega prvega koncertnega nastopa.
- dan
- septembra smo se z vlakom in avtobusom odpeljali proti Ljubljani. Drugi dan turneje se je začel dramatično, saj sem svoj saksofon pozabila na vlaku. V veliko pomoč mi je bila Patrycja, tekli sva skozi vagone in ga uspeli najti, tik preden je vlak nadaljeval svojo pot. V Ljubljani smo, preden smo se sami povzpeli na oder v Klubu Gromka, da bi nastopili skupaj z dvema domačima glasbenikoma, obiskali koncert zasedbe Oholo! v Kinu Šiška.
- dan
Popeljal nas je v Maribor, muzicirali smo z Robom in Aphro.
- dan
Z minibusom smo se odpeljali v Velenje, tam izvedli delavnico improvizirane glasbe za mlade iz glasbene šole. Popoldne smo imeli nekaj prostega časa in se sprostili v hotelskih sobah.
- dan
Dan kasneje smo prav tako preživeli v Velenju. Žiga, naš lokalni gostitelj, nas je popeljal na mestni srednjeveški grad, v katerem so tudi mestni muzej, muzej moderne umetnosti in zbirka afriške umetnosti. Bilo je izjemno zanimivo, Žiga nas je vodil in nam povedal veliko o zgodovini mesta in države. Zvečer smo nastopili v glasbeni šoli.
- dan
Nadalje nas je poti vodila v Lokavec v Klub Štala. Istega dne je Kjetil prispel v Ljubljano, od koder nas je Brigita s svojim kombijem odpeljala do naslednje lokacija. V Klubu Štala smo se srečali s Philipom, Marino in Frantzem, ki so tisti večer odigrali prvi koncert. S švicarskim triom smo se kasneje spet srečali na festivalu v Zagrebu.
- dan
Vrhnika.
- in 9. dan
Turo smo nadaljevali v Bistrici ob Sotli, kjer sta za nas odlično poskrbela brata Drašler z družino. V hiši njihovih staršev so nam postregli s fantastično hrano. S Pat sva šli na pohod na Svete gore in Pat je zvonila na cerkvene zvonove, kar je bilo seveda zelo zabavno.
- in 11. dan
Pot smo zaključili v Zagrebu in na festivalu odigrali nepozaben zaključni koncert. Dan kasneje žal nismo bili uvrščeni v program, čeprav smo to pričakovali, je pa prost dan bil zelo dobrodošel za turistične opravke in ogled koncertov. Preživeli smo zabaven večer in nadaljevali z nekaj dni trajajočo razpravo: zakaj dandanes glasbeniki nimajo vzdevkov?! Tako smo vsi odšli domov z novim vzdevkom, sestavljenim iz našega imena, vzdevka in priimka.
Več o projektu in turneji lahko preberete tukaj.
